Categories
Slovenian articles

VOYNICHEV ROKOPIS IN SREDNJEVEŠKI BOGOMILI

Številni raziskovalci Voynichevega rokopisa predpostavljajo, da je VR povezan s heretičnim srednjeveškim gibanjem. Lev Levitov je celo osnoval svojo teorijo na predpostavki, da je VR liturgična knjiga katarov, ki jih smatra za ostanek egipčansko-grškega kulta boginje Isis. Njegova teorija je bila deležna velike pozornosti, vendar ni bila sprejeta. Glede na to, da v ilustracijah ni vidnih krščanskih simbolov pa strokovnjaki smatrajo, da je VR povezan s heretičnim gibanjem tistega časa.

Najmočnejše heretično gibanje, ki je obstajalo v Evropi štiri stoletja in imelo velik vpliv na duhovnost in politiko, je bil bogomilizem, ki je imel svoj začetek v Bolgariji (v Ohridu in Prespi, današnji Makedoniji).

V Bosni je bogomilstvo postalo državna religija. V Evropi so bogomili vplivali na nastanek italijanskih patarenov in francoskih katarov, s katerimi so imeli tesne zveze, pa tudi na številna druga verska gibanja, ki so se upirala uradni institucionalni Cerkvi. Zaradi tega so bili bogomili preganjani tako s strani bizantinske kot tudi rimske Cerkve.

Bogomili so predstavljali slovansko duhovno gibanje, ki je nastalo v Makedoniji v času, ko so tam iz Moravske pregnani učenci Sv. Metoda začeli širiti vero in pismenost. Izstopali so po tem, da so bili preprosti, delovni, miroljubni, in da so dajali prednost duhovnemu življenju in obsojali materializem.

V Makedoniji so na nastanek bogomilov vplivali pavlikijanci, ki so jih Bizantinci naselili v Trakiji, od koder so organizirali aktivno misijonsko dejavnost na Balkanu.

Pavlikijanci

Do nedavnega je veljalo, da so si pavlikijanci nadeli ime po Pavlu iz Samostana v severni Mezopotamiji, zadnje čase pa vse bolj prevladuje prepričanje, da gre za novozaveznega apostola Pavla. Najbolj so bili aktivni med letoma 650 in 872. Ustanovitelj te verske ločine je bil Armenec Konstantin. Bili so preprosti, krščevali so samo odrasle, veliko so molili in se postili ter brali sveto pismo Nove Zaveze. O njih so se ohranile le tiste informacije, ki so jih zapisali njihovi nasprotniki, zato je možno, da so bili nerazumljeni ali namerno prikazani kot  nevarni heretiki, še posebej ker so se uprli čaščenju križa, ikon in svetnikov, kar so nekateri cesarji kaznovali, drugi pa ne. Cesar Leon III Sirec je leta 726 z zakonom prepovedal uporabo ikon, čemur so nasprotovali rimski papeži. Ta verski spor je zajel celotno bizantinsko cesarstvo in tudi zahodno Evropo.  

Source: Wikipedia

Širitev pavlikijancev po Evropi

Najhujše preganjanje pavlikijancev je sprožila kmečka vstaja, ki jo je vodil Tomas Slovan v Mali Aziji v letih od 820 do 824. Teodora, ki je zastopala cesarja Mihaela II, je ponovno vzpostavila češčenje ikon in dala pobiti okoli 100.000 armenskih pavlikijancev. Preostali so se zatekli k Perzijcem in tam leta 844 ustanovili svojo mestno državo Tephrice, ki je v številnih virih omenjena kot versko zelo tolerantna.

To je bilo torej le nekaj let poprej, kot je cesar Mihael II poslal slovanska misijonarja Cirila in Metoda v Veliko Moravsko. V Tesalonikiju (danes Solunu), je bilo takrat že toliko Slovenov, da so bili prebivalci praktično dvojezični.

Opozicija uradni bizantinski cerkvi na vzhodu se je nadaljevala in leta 970 je bizantinski cesar preselil 200.000 armenskih pavlikijancev v današnjo Bolgarijo, v mesto Plovdiv. Po nekaterih drugih virih naj bi pred bizantinskim preganjanjem zbežali v prvo bolgarsko državo. Od tam so organizirali misijonsko dejavnost v Bolgariji in drugod po Balkanu.

Bogomili so bili sorodni s pavlikijanci, tako glede doktrine kot tudi glede krščanskega življenja v praksi. Obe verski ločini sta nastali kot upor proti uradni cerkvi, ki je svoje dogme in zakone prirejala fevdalnemu sistemu, in proti nenehnim vojnam, ki so vladarjem služile za širjenje njihovih kraljestev, pri čemer so najbolj trpeli vojaki in preprosti ljudje. Jezusovo izročilo, ki je bilo namenjeno predvsem za osvoboditev teptanih in zatiranih, so zasenčile razne cerkvene dogme, ki so dopuščale stvari proti katerim se je Jezus najbolj boril – korupcijo v cerkvenih krogih in pobijanje v imenu Boga za obrambo vere.

Po Iliriku in Dalmaciji se je krščanstvo širilo že v času sv. Pavla, ki je oznanjal evangelij v makedonskem mestu Filipi (danes v Grčiji), v Dalmacijo pa je poslal svojega sodelavca Tita. Za rimsko provinco Panonijo je oglejski patriarh že v 3. stoletju ustanovil škofijo na Ptuju, ki je segala vse do današnje Sremske Mitrovice. Pa tudi številni krščanski mučenci iz obdobja cesarjev Dioklecijana in Nera pričajo o zgodnjem krščanstvu na Balkanu. Razumljivo bi torej bilo, da bi pavlikijanci naleteli na plodna tla na Balkanu.

Pavlikijancem pripisujejo tudi arijansko zmoto. Panonski škof Viktorinus je bil arijanske vere in zelo kritičen do Rima, ki ga je enačil s svetopisemsko prostitutko. Arijske vere so bili tudi Vandali, Langobardi, Vizigoti in celo Franki (do leta 496).

 Bogomili

Bogomili so se pod tem imenom prvič pojavili v 10. stoletju. Gibanje je nastalo kot odmev na nastajajoči fevdalni sistem v Bolgariji in kot reakcija na cerkveno hierarhijo. Ime so domnevno dobili po njihovem voditelju Bogomilu.

Bogomil je bil sodobnik Klemena Ohridskega, škofa, vzgojitelja in pisatelja, nekdanjega Metodovega sodelavca, ki se je po izgonu iz Moravske zatekel v Ohrid.

Za Bogomile so v staroslovenskih cerkvenih dokumentih pogosto uporabljali tudi izraz babuni, kar je originalno pomenilo »lahkoveren, dojemljiv za magijo«, kot je zapisano v wikipediji in številnih drugih virih.

Ker so bili bogomili preganjani tako s straniRimske kot tudi Bizantinske Cerkve, je bila večina njihovih originalnih dokumentov uničena, zato je težko ugotoviti, kako so bili povezani z Metodovo Staroslovensko Cerkvijo, ker je tudi o tej malo zgodovinskih virov, razen da je bil že sam Metod obdolžen krivoverstva, ker je uporabljal slovenski jezik in ker se je v nekaterih stvareh razhajal z Rimsko Cerkvijo.

Kot je razvidno iz zgornjih dveh zemljevidov, zgodovinski viri enačijo Katare in bogomile, čeprav so med njimi obstajale tudi razlike (na istih mestih so se poprej širili pavlikijanci). V Bosni je obstajala posebna zvrst bogomilizma, ki je bil štiri stoletja uradna državna religija, ločena od Rima.

Bogomili so odklanjali cerkveno hierarhijo in še posebej nemoralno življenje višje duhovščine, pa tudi čaščenje križa, ikon, relikvij in svetnikov ter razkošna cerkvena oblačila in rituale. Tudi njihovi preganjalci so priznavali krščansko življenje bogomilov, vendar so to smatrali zgolj kot “navidezno”.

Zakramente so bogomili smatrali kot simbolično spominsko dejanje; za hostije so uporabljali navaden kruh. Njihova najpomembnejša molitev je bila Očenaš. Koncepta vic niso priznavali, nebesa pa so razumeli kot zedinjenje s Svetim Duhom. Od svetopisemskih knjig so uporabljali štiri evangelije in Apostolska dela, pismo stare zaveze pa so odklanjali. Prizadevali so se za širjenje knjig in za promocijo pismenosti v narodnem jeziku, predvsem pa za moralno-etične vrednote svojih pripadnikov, ki naj bi z zgledom izzivali kristjane.

Krščevali so samo odrasle, ki so za krst sami zaprosili in se nanj tudi duhovno pripravili. Svoje verske obrede so opravljali v navadnih hišah. Bogomili so sami sebe imenovali »krstjani«, kar nekateri prevajajo kot »kristjani«. Zanimivo je, da Slovenci uporabljajo izraz za iniciacijo v krščanstvo »krst« in da so tudi ameriški »baptisti«, ki smatrajo bogomile za svoje predhodnike, dobili ime po njih. 

Franc Perko, slovenski teolog, ki je dolgo deloval kot škof v Beogradu, je o  njih zapisal sledeče:

»Med ljudstvom so bili bogomili zelo priljubljeni. Preprosti ljudje so jih imeli za predstavnike čistega krščanstva. Bogomili so namreč opozarjali na evangelijsko uboštvo in bratstvo, sami so dajali zgled vzvišene morale. Pravi bogomil je moral popolnoma obvladati samega sebe, ni smel lagati, nikogar varati, nikomur prisegati, nikoli uživati mesa in druge živalske hrane razen rib, ohranjati je moral popolno spolno zdržnost in živeti skromno. Seveda je bila te visoke zahteve zmožna izpolnjevati le majhna skupina izbrancev. Do drugih pa so bili ti izbranci obzirni in popustljivi. /…/ Nihče ni smel prositi, pač pa si je moral z delom služiti vsakdanji kruh. Bolnike in dela nezmožne so vzdrževali z darovi in zapuščinami. Vsak se je moral varovati jeze in tudi z živalmi ravnati dobrohotno. Za tiste, ki so se pregrešili, so imeli ob mesečnih shodih javno očiščevanje.« (Verstva Jugoslavije, str. 25)

L. P. Brockett ugotavlja, da so bogomili svojo organizacijo prevzeli od slovanskih plemen, kjer je ožjo skupnost vodil  župan, širšo skupnost pa nadžupan, nad njimi pa so bili princi in kralji. Omenja tudi, da je bilo v 13. stoletju v Zahodni Evropi 13 bogomilskih provinc, ki so imele izvor v Bosni in Bolgariji.

Ženske so imele enakopravno vlogo v Cerkvi. Veliko so se ukvarjale z dobrodelno dejavnostjo: ustanavljale so samostane, kjer so skrbele za reveže in bolnike ter vodile šole.

Bogomili so bili nedvomno povezani z Metodovo slovensko Cerkvijo, saj so uporabljali slovensko literaturo ali prevode iz starocerkvene slovenščine v razne nacionalne jezike.

Metodova slovenska Cerkev in bogomili

Zanimivo je, da so se pavlikijanci v Armeniji pojavili nekako v istem času, kot so Sloveni začeli vpadati v Bizantinsko cesarstvo in Solun spremenili v dvojezično mesto. Iz tega bi lahko sklepali, da so venetsko-panonska plemena, ki so po številnih vojnah ostala severno od Donave in ohranila svoj venetski (proto-slovenski) jezik, ki so ga ponovno začeli uporabljati tudi na ozemlju nekdanjega Ilirika in Dalmacije, in da sta ga Sv. Ciril in Metod v pisni obliki prinesla nazaj v Panonijo, kjer je postal uradni jezik Metodove slovenske škofije. Nekateri zgodovinarji predpostavljajo, da je obstajala Slovenija – Sklavinija tudi nekje v današnji Makedoniji, spet drugi smatrajo, da je beseda Slav (Sclav) označevala vsa plemena, ki so govorila soroden jezik, tudi če so bila etnično mešana.

Moravski in Panonski Slovenci so bili prvi, ki so se osvobodili Avarov in ustanovili prvo slovensko državo, poznano kot Samovo kraljestvo, iz česar je nastala Karantanija, ki je zaradi ponovnih vpadov Avarov izgubila svojo samostojnost in je v zameno za vojaško pomoč morala sprejeti nadoblast Frankov in krščansko vero s strani bavarskih škofov.


Great Moravian in the 9th century, source: Wikipedia

Do 9. stoletja so druga slovanska plemena v vzhodnem in južnem delu Evrope dosegla relativno svobodo pod Bizantinskim cesarstvom.

Frankovska nadvlada in pokristjanjevanje sta povzročila tudi širjenje fevdalizma, kar je bilo tuje slovenskim plemenom, ki so poprej živela v manjših skupnostih in demokraciji. Moravski knez Rastislav se je zavedal, da samo z vojsko ne bo mogel preprečiti frankovskega vpliva. Kot piše Vasil Gluchman, je rešitev videl samo v samostojni državi, ki bi temeljila na neodvisni cerkveni strukturi in pravnem sistemu, primernemu razmeram in potrebam moravskih Slovenov. Računal je na implementacijo krščanske morale v življenje moravske aristokracije in drugih prebivalcev ter na močno narodnostno identiteto in jezikovno, kulturno, literarno in versko enotnost.

Rastislav je najprej zaprosil rimskega papeža, naj na Moravskem ustanovi škofijo. Ker tega ni dosegel, se je obrnil na bizantinskega cesarja Mihaela III. Le-ta je leta 863 poslal na Moravsko Cirila in Metoda, ki sta s svojimi sodelavci organizirala verski in kulturni center in za potrebe slovanskega bogoslužja prevedla verske knjige in pripravila za staroslovenski jezik primerno abecedo – glagolico.

Zaradi uporabe jezika, ki je bil razumljiv preprostim ljudem (pozneje poznan kot starocerkvena slovenščina), pa tudi zaradi njihovega kulturnega dela, so postali Metodovi duhovniki zelo priljubljeni, kar bavarski škofje niso mirno sprejeli ter so Cirila in Metoda obdolžili krivoverstva.

Zaradi uporabe slovenskega jezika sta morala v Rim na zagovor. Med potjo sta se ustavila pri mejnem slovenskem grofu Koclju (od 869 do 874 samostojni slovenski knez), ki se je tudi navdušil za bogoslužje v narodnem jeziku in zaprosil rimskega papeža, naj Metoda posveti v škofa.

Ciril (Konstantin) je v Rimu umrl, Metodu pa je papež Hadrijan dovolil uporabo slovenskega jezika, glagolske pisave in vhodnega obredja. Da bi obdržal Slovane v Rimski Cerkvi, je Metoda leta 869 posvetil v škofa in mu dodelil nekdanjo panonsko škofijo. Tako je nastala panonsko-moravska nadškofija s središčem v Sirmiju (danes Sremska Mitrovica).

V času Cirila in Metoda je Kocljeva kneževina obsegala območje zdajšnjega Porabja, Prekmurja in Panonske nižine. Ker se je v 9. stoletju tja preselilo veliko Karantancev, latinski viri imenujejo Spodnjo Panonijo tudi Carantanorum regio: Deželo Karantancev.

Za lokacijo zgodovinske Moravske velja ozemlje današnjih republik Češke in Slovaške, na jugu pa je mejila na Slovensko kneževino kneza Koclja.

Velikomoravska je postala močna sila v srednji Evropi in je ogrožala tako vzhod kot tudi zahod.

Ker so se Bavarski škofje počutili ogrožene zaradi Metodove priljubljenosti, so ga leta 870 ujeli in zaprli. Na papeževo posredovanje je bil leta 873 izpuščen in se je lahko vrnil na škofovsko mesto v Blatnograd (danes Mosaburg na Madžarskem) ob Blatnem jezeru, ki je bil center Kocljeveve kneževine, po Kocljevi smrti leta 875 pa se je moral preseliti više na sever, na Moravsko. Umrl je leta 885 v Višegradu (Praga ali Madžarska).

Po Metodovi smrti je Svetopolk s pomočjo Wichinga (ali Viching), novega švabskega škofa v Nitri (danes na Slovaškem), odločno stopil na stran bavarske duhovščine in uvedel latinsko bogoslužje, kot je to zahteval papež Štefan VI.

Metodovi učenci so se temu uprli in so ostali zvesti Metodovi slovenski Cerkvi, zato so bili preganjani, mučeni, prodani kot sužnji in izgnani iz Velikomoravske.

Kot ugotavlja Vasil Gluchman, Svetopolk ni pričakoval, ko se je povezal s frankovskim kraljem Arnulfom, da si bo le-ta podredil Velikomoravsko in jo preimenoval v Veliko Karantanijo.

Ko so Madžari (starejše ime je Ogri) uničili Velikomoravsko v letih od 904 do 906, je kot nova sila nastala Ogrska, ki se je na osebni družinski ravni ogrskih knezov in kraljev, pa tudi na politični ravni, povezala s Franki in rimsko Cerkvijo, za seboj pa je potegnila tudi Slovence nekdanje Metodove slovenske škofije, ki je temeljila na grškem obredu, starocerkvenem slovenskem jeziku in pripadnosti rimskemu papežu.

Razkol krščanstva na katoliško in pravoslavno veroizpoved v 11. stoletju je vplival na to, da so Slovenci in Hrvatje obdržali rimski obred, Sloveni na južnem Balkanu pa bizantinski obred. Medsebojni vplivi so povzročili številna verska gibanja in ločine, nekatere bolj, druge manj heretične, nekatere pa tudi po krivici obdolžene za heretične.

Čaščenje Cirila in Metoda se je razširilo še posebej med pravoslavnimi slovenskimi cerkvami, pa tudi med Sloveni rimske katoliške izpovedi, toda v papeških dokumentih ju je šele papež Leon XIII leta 1880 imenoval za »apostola Slovanov«, papež Janez Pavel II pa ju je leta 1980 imenoval za kozavetnika Evrope.

Širjenje in preganjanje bogomilov po Balkanu in Evropi

Zgodovinarji se strinjajo, da so bili bogomili slovansko versko gibanje in da so poleg svoje zvrsti vere širili tudi pismenstvo in literaturo, za kar so v Bolgariji (ki je sprva vključevala tudi Makedonijo in del Srbije) za krščanstvo in pismenstvo najbolj zaslužni nekdanji Metodovi učenci.

Ker se je Bolgarija tisti čas poskušala osvoboditi bizantinske nadvlade, je dokaj možno, da je bogomilsko gibanje vključilo tudi nacionalistične ter proti-bizantinske in proti-rimske ideje.

Okoli leta 1050 so bogomile zalotili v samostanu v Carigradu. Cesar je dal javno zažgati njihovega voditelja, preostale pa so prisilili k spreobrnitvi ali jih dosmrtno zaprli.

Iz Bolgarije so se Bogomili najprej razširili v Srbijo, ki si je tisti čas tudi prizadevala, da bi se otresla bizantinske oblasti. Leta 1172, ko je bil Štefan Nemanja veliki župan v Srbiji, se je pridružil proti-bizantinski koaliciji Benečanov, Madžarov in Svetega rimskega cesarstva. Nemanja je bil sicer krščen v rimski veri,  kar pomeni, da so Srbi sprejeli povabilo Papeža Janeza VIII, ki ga je leta 873 poslal knezu Mutimiru v Split, naj se po zgledu svojih prednikov priključijo Panonsko-moravski škofiji. Leta 870 je bila Srbija na vzhodni meji Metodove škofije in bi Rimska cerkev s priključitvijo Srbije tej škofiji spet dobila vpliv nad celim zahodnim Balkanom.

Papež Janez X je leta 924 prepovedal uporabo slovenske liturgije in zahteval, da jo nadomestijo z latinsko. V Dalmacijo je poslal dva svoja legata s pismi za hrvaškega kralja Tomislava, za Mihaela, vojvodo Zahumja (srb. Zahumlje ali Hum, danes pokrajina Hercegovina), in za splitskega nadškofa. V njih jih je opozoril, da morajo popraviti nekatere doktrine, ki so jih prejeli od Metoda in jih uskladiti z zahtevami Rimske Cerkve, ter da morajo maševati v latinščini »po vseh slovenskih deželah«. V tem pismu niso konkretno omenjeni bogomili, vendar se je takrat začelo preganjanje »heretikov«, ki so jih zgodovinarji pozneje imenovali bogomili.

Splitska sinoda, ki je sledila, je potrdila primat Dalmacije in Hrvaške splitskemu škofu, sprejela pa je tudi nekatere disciplinske zakone, ki so prepovedali ordinacijo duhovnikov, ki niso znali latinsko, pa tudi maševanje v staroslovenskem jeziku, razen kjer je bilo pomanjkanje duhovnikov, za kar bi morali dobiti izrecno papeževo dovoljenje.  

Sto let pozneje so se politične razmere na Balkanu močno spremenile. Ogrska je postala močna sila, ki je pripomogla k nastanku treh balkanskih kraljevin – srbske, hrvaške in bosanske, ker so bili kralji družinsko povezani.

Najprej je bil Štefan Nemanje s potrditvijo rimskega papeža okronan za prvega srbskega kralja, potem je njegov sin Rastko, z meniškim imenom Sava, postal škof in nato še prvi patriarh samostojne Srbske ortodoksne cerkve.

Na proces odcepitve je vplivala samovoljnost benečanskih voditeljev 4. križarske vojne, ki so kljub pozivu papeža Inocenca III, naj ne napadejo krščanskih držav, napadli in razdejali Zadar, potem pa še Carigrad, tako da si je Sveto rimsko cesarstvo s papežem vred nakopalo sovraštvo nekdanjih zaveznic.

Kako je vse to vplivalo na razvoj bogomilstva, je težko ugotoviti. Še teže je poskušati opisati na kratko. Dejstvo pa je, da se je ob vseh večjih napakah uradne Cerkve in s cerkvijo povezanih vladarjev pojavljalo proticerkveno gibanje kot vest iz zgodnjih krščanskih časov, kot nekakšna alternativa uradni Cerkvi.

Nemanja je heretike zelo kruto preganjal. Bogomilskemu učitelju je dal odrezati jezik, povečini pa jih je izgnal iz dežele, zaplenil njihovo imetje in sežgal njihove knjige.

Bogomili so prišli v Italijo že v 10. stoletju. Tam so bili poznani kot patareni. Najbolj so bili aktivni v Lombardiji. Na povelje papeža Honorija III so jih začeli preganjati iz vseh italijanskih mest, kar ni bilo lahko, ker so bili zelo priljubljeni med preprostimi ljudmi, pa tudi med plemstvom, še posebej v Milanu.

J. in B. Hamilton v knjigi Christian Dualist Heresies in the Byzantine World (Krščanske dualistične herezije) navajata, da je italijanski inkvizitor med dualističnimi cerkvami omenil tudi slovensko cerkev (The Church of Sclavonia). Nikjer ni razloženo, če je pri tem mišljena panonska Slovenija, ali starocerkvena skupnost v Istri, ki je spadala pod Oglejski patriarhat (glagoljaši).

Iz Italije se je bogomilizem razširil v Francijo, posebno v Languedoc, ter na Nizozemsko in v Nemčijo. V Franciji so bili bogomili poznani pod imenom katari. Imeli so podobno organizacijo in doktrine kot bogomili, a so uporabljali svoj narodni jezik.

Nekateri raziskovalci menijo, da sta v Franciji obstajali dve vrsti katarizma – radikalni, ki se je širil posebno med intelektualci, in bogomilstvo, ki je bilo povezano z bosanskimi bogomili in je pritegovalo preproste ljudske množice pa tudi veliko plemstva. Obe sta temeljili na skupnih etičnih in moralnih principih.

Ker katarov v Franciji, kjer so bili najbolj množični, niso mogli dobiti nazaj v rimsko Cerkev, je Papež Inocent III. poslal nadnje križarsko vojsko. Direkten povod za vojno pa je bil umor papeževega legata v Languedocu. Vojna proti katarom je trajala od leta 1208 do leta 1244, v njej pa naj bi bilo (če verjamemo zgodovinskim virom) pobitih okoli milijon katarov.

Ker so bile katarske knjige požgane, je o njih ostalo malo objektivnih virov. Največ informacij o njih so rekonstruirali iz dveh ohranjenih dokumentov.

Leta 1851 so v Franciji odkrili nedatiran rokopis iz zadnjega obdobja francoskega ali italijanskega bogomilistva. Poleg Očenaša vsebuje tudi 17 verzov Janezovega evangelija v latinščini. Preostali del je v jeziku, ki so ga govorili v Provansi in vsebuje obrazec za spoved, obrazec za sprejem v bogomilsko vero, obrazec za posvetitev perfektov, splošne napotke za vernike, ter obrazec za consolementum, njihov najvažnejši zakrament, ki je predstavljal bogomilsko enačico mašniškega posvečenja in  maziljenja za umirajoče. Predpostavljajo, da je bil ta molitvenik namenjen spreobrnjencem iz katoliške vere.

Dimitri Obolensky omenja tudi Skrivnostno katarsko knjigo, poznano pod imenom Liber Sancti Johannis ali Faux Evangile, ki je pisana v obliki dialoga med Jezusom in njegovim najljubšim apostolom Janezom Evangelistom.

Bogomilstvo v Porenju se je razvilo iz bizantinske krščanske duhovnosti in zahtev po cerkvenih reformah v zahodni Evropi. Najprej se je leta 1143 pojavilo v Kölnu, vendar je potem ko je bilo nekaj bogomilov sežganih na grmadi, v naslednjih dvajsetih letih povsem izginilo. 

Bosanski krstjani

Posebno zvrst bogomilizma predstavljajo bosanski krstjani, ki so se v začetku 11. stoletja tako usidrali v bosanski banovini, da so postali državna religija.

Po razpadu Velikomoravske so Madžari prevzeli vodilno vlogo v Panoniji in na Balkanu. Bosanski bani, zastopniki madžarskega kralja, so bili praktično samostojni, v vojnah so si s Hrvati, Srbi in Madžari pogosto medsebojno pomagali, v dinastičnih sporih pa so večkrat posegali po ozemlju svojih nasprotnikov. Od desetega stoletja naprej so bili od Bizantinskega cesarstva povsem ločeni.

Čeprav so mdžarski kralji dopustili svojim zastopnikom na Balkanu dovolj samostojnosti, so morali proti bogomilom ukrepati na zahtevo rimskih papežev, ki so jih večkrat pozivali, naj zatrejo »heretike« v svojem kraljestvu.

Večina zgodovinarjev meni, da so bogomili med letoma 1172 in 1180 iz Raške zbežali v Zahumje in Bosno. Vukan, srbski župan Zahumja, je leta 1199 opozoril papeža Inocenca II, da je bosanski ban Kulin sprejel heretike, ki jih smatra za kristjane, in da je tudi sam z ženo Vojslavo sprejel to vero in vanjo zapeljal okoli 10.000 Bosancev.


Copy “B” of the Charter of Ban Kulin

Za širjenje bogomilske vere v Bosni sta imela največ zaslug Rustudij (Aristodij) in njegov brat Matej, grška zlatarja, lepopisca in slikarja rokopisov, ki sta nekaj časa živela v Zadru in Splitu, od tam pa naj bi prišla v Bosno, kjer je Rustudij postal poglavar bosanske Cerkve (prvi »ded«).

Thomas J. Butler v svojem delu o bosanskih  bogomilih navaja, da je verjetno Rustudij, potem ko je bil izgnan iz Splita, začel novo smer bogomilstva, katerega pripadniki so se imenovali bosanski krstjani.

Plošča bana Kulina

Kulin je tudi pred papežem zagovarjal bosanske bogomile in njihovo doktrino. Na njegovo povabilo je papež poslal svojega legata Ivana de Kazamarisa (angl. John de Casamaris) in dubrovniškega nadškofa Marina v Bosno, kjer sta vso zimo raziskovala vernost Bosancev. Thomas J. Butler domneva, da je Marin kot prevajalec pogosto sam dal legatu odgovore, ki jih je želel slišati, tako da se je zadovoljen vrnil v Rim, potem ko mu je aprila 1203 sedem priorjev Bosanskih krstjanov na Bilinem Polju podpisalo obljubo, ki se je nanašala na cerkveno organizacijo in prakso. Menihi so zagotovili vdanost Rimski Cerkvi in obljubili, da bo opat, ki ga bodo sami zvolili, moral biti potrjen tudi s strani papeža. Strinjali so se, da bodo zgradili kapele z oltarji in križi, kjer bodo duhovniki opravljali maše in delili obhajilo vsaj sedemkrat letno ob glavnih praznikih, ter da bodo duhovniki tudi spovedovali in dajali pokoro. Menihi so obljubili, da bodo ob cerkvah uredili pokopališča ter da bodo opravljali dnevne in nočne molitve, brali Sveto pismo stare in nove zaveze ter da bodo upoštevali od Rimske Cerkve predpisan post. Strinjali so se prav tako, da bodo ločili ženske samostane od moških in da se ne bodo več nazivali »krstjani«, ampak bratje. Iz teh obljub je dejansko razvidno, v čem so se od rimskega obredja in prakse oddaljili.

Kljub novemu škofu, ki je bil poslan iz Dubrovnika, je Rustudij še vedno ostal vladar bosanske Cerkve in njegova veljava je tako narasla, da so ga smatrali tudi za voditelja vseh paterenov in albižanov. Bosna je postala zatočišče vseh preganjanih evropskih bogomilov, katarov in patarenov.

Po smrti bana Kulina leta 1205 je madžarski kralj Andrej, na željo Papeža Inocenca II, postavil zavednega katoličana Sibislava za bana Usore in kot navajajo številni viri, se je tudi ta spreobrnil v bogomilsko vero.

Bogomilska vera se je potem še hitreje širila po Bosni, pa tudi po Sloveniji, Krajnski, Hrvaški, Istri in Dalmaciji. Nekateri viri navajajo, da okoli leta 1221, razen bogomilskih v Bosni drugih duhovnikov ni bilo.

Pritisk papežev na Madžare, da naj zatrejo bogomilstvo v Bosni se je stopnjeval in tako je leta 1238 hrvaški ban Koloman z veliko vojsko napadel Bosno in Hercegovino. Več tisoč bogomilov je bilo pobitih in papež Gregor IX je leta 1240 čestital Kolomanu, da je »ponovno vzpostavil luč katoliške čistosti«.

Leta 1252 je papež Innocent IV podredil bosanske škofe madžarski škofiji v Kalocsu, zaradi česar se je bosanska cerkev odcepila od Rima. Leta 1291 je papež poslal frančiškane, ki so vodili v Bosni inkvizicijo.

Štefan II Kotromanić, ki je leta 1322 postal bosanski ban, je zavzel kneževino Hum, ki je poprej pripadala Srbiji, in omogočil Bosni dostop do morja. Dosegel je sporazum z Rimom in papeža prepričal, da je zvest katoličan ter dopustil, da so katoliški misijonarji širili svoj vpliv.

Naslednjih šestdeset let je bilo relativno mirnih. Potem je Bosna spet prišla pod Madžare in pod rimsko Cerkev.

Papež Benedikt XII je leta 1337 odkril, da je v Bosni še vedno polno »heretikov«, zato je pozval madžarskega kralja in bane sosednjih dežel, naj posredujejo in jih v Bosni zatrejo.

Leta 1340 je srbski car Dušan prevzel nadoblast v Bolgariji, Bosni, v delu Ogrske in Bizanca.

Sam ni bil naklonjen rimski Cerkvi, ker pa se je smatral za cesarja velike Srbije, je začel bogomile intenzivno kaznovati z vtisom žiga na čelo in pregonom iz države.

Z Dušanovo smrtjo leta 1355 se je končala srbska nadvlada in tako je Štefan I Kotromanović (vladal 1314-1353) poskušal dobiti na svojo stran vazale iz večjega dela Hercegovine, Raške in Zete (danes Črna gora).

Njegov sin Štefan II Katromanić je bil bosanski ban od 1322 do 1353, skupaj z bratom Vladislavom Kotromanićem (razen prvih štirih let). Po nekaterih virih je bil Štefan II pataren.

Leta 1353 je postal bosanski ban Vladislavov sin Tvrtko Kotromanić. Tvrtkova mati je bila Jelena Nemanjić Šubić, njegova sestra Katarian Kotromanić pa je postala celjska grofica, žena Hermana I. Celjskega.

Tvrtko je bil sprva lojalen vazal hrvaško-madžarskega kralja Ludvika I. (svojega strica), ki ga je leta 1376 imenoval za bosanskega kralja.

V času svojega vladanja je močno razširil svoje ozemlje.

V svojem ambicioznem načrtu je imel združitev vseh slovanskih držav na Balkanu (s katerimi je bil že tako družinsko povezan) in da bi vladal kot cesar. Sam je bil versko toleranten in je kolebal med grško in rimsko Cerkvijo. Tudi bogomilov ni preganjal.

V času vladanja njegovih naslednikov je bosansko kraljestvo močno nazadovalo zaradi vse večje moči podrejenih vazalov, ki so začeli samovoljno vladati.

Zadnji kralj, Štefan Tomaževič se je povezal s papežem, da bi dobil podporo zahodnoevropskih vladarjev v boju s Turki. Ker je leta 1462 prenehal plačevati Turkom dajatve, so le-ti napadli Bosno. Turki so ga leta 1463 v bližini Jajca obglavili. Hercegovina, kamor je poprej zbežalo po nekaterih virih okoli 40.000 bogomilov, je še nekaj časa obdržala samostojnost. Turki so odpeljali okoli sto tisoč ujetnikov, okoli 30.000 mladih Bošnjakov pa so pobrali za janičarje. Bogomili so morali sprejeti islamsko vero. V naslednjih letih je ogrski kralj Matija Korvin osvobodil del  Bosne, banovini Jajce in Srebrenico. Dvajset let po padcu Bosne so Turki zavzeli tudi Hercegovino.

Politične razmere so vplivale na pripadost bosanskih vladarjev rimski, ortodoksni srbski ali bogomilski veri, kar je še posebej oteževal fevdalni red, ki je z medsebojnimi porokami povzročal družinske in verske spore znotraj vladajočih družin.

Kaj je bilo z bogomilstvom? V Bosni je bilo povsem zatrto, čeprav so ljudje še dolgo po tem, ko so bili nasilno spreobrnjeni v islam, na skrivaj živeli po svoji stari veri.  

Od Bosanske cerkve je ohranjen samo Hvalov kodeks, napisan leta 1404 v cirilici na 353 straneh za kneza od Donjih krajeva Hrvoje Vukčića Hrvatinića. Hranijo ga v Univerzitetni knjižnici v Bologni.

Cerkveni zgodovinarji strogo ločujejo bogomilstvo od Metodove Cerkve in celo od glagoljašev, ki so leta 1248 od papeža Inocenca IV dobili dovoljenje za uporabo glagolice ter narodnega jezika v bogoslužju in cerkveni literaturi. Drugod po Evropi so morali v rimskokatoliških cerkvah uporabljati latinščino vse do 2. vatikanskega koncila, ki se je končal leta 1965.

Ob pozornem proučevanju zgodovine pa je mogoče opaziti veliko indicev, da je krščanstvo, ki sta ga med Sloveni širila Ciril in Metod, vsebovalo tudi veliko elementov bogomilske vere, ki jih je uradna cerkev smatrala za heretične, a jih je po 2. vatikanskem koncilu sprejela v  katoliško bogoslužje kot nacionalni jezik, preprostost cerkvenega okrasja, poudarek na branju svetega pisma in simbolično razlago svetopisemskih zgodb ter tudi versko toleranco in ekumenizem.

Mitologija bogomilov 

Zgodovinski viri poročajo o religiji bogomilov, manj pozornosti pa posvečajo njihovi mitologiji. Ker izhajajo iz slovanskega jezikovnega področja, lahko upravičeno predpostavljamo, da izhajajo tudi iz slovanske mitologije, ki je razlagala naravne in druge pojave, s katerimi so se ljudje soočali, v smislu dobrih in zlih sil, dobrega belega boga in zlega črnega boga, v smislu luči in teme. To je razvidno že iz slovenskega (in slovanskega) izrazoslovja, ki enači svet, svetlo s soncem in dnevno svetlobo, ki je nasprotje noči, teme, duhovne zamegljenosti. V tem smislu moramo razumeti tudi mentaliteto preprostega bogomila, ki v neusmiljeni fevdalni gospodi, ki ima neskončen pohlep po zemlji in materialnih stvareh, vidi vir zla, v preprostem revnem človeku, ki je miroljuben, ljubezniv, dobrotljiv, ter njegovo duhovno nasprotje. To nasprotje med bogatimi in revnimi je ilustrirano v neštetih svetopisemskih zgodbah in prispodobah, pa tudi v bogomilskih legendah.

Bogomili so bili poznani po svoji verski toleranci, iz česar bi lahko sklepali, da svojim vernikom niso branili poganskih navad in ritualov, če le-ti niso ogrožali njihove moralne drže.

Ime jezika, ki ga ljudje govorijo, se lahko s časom spremeni, prav tako ime naroda, toda mitologija, ljudske navade in običaji ostanejo kot prepoznaven znak iz davnine. Samo v krajih, kjer imajo izvor, ljudje lahko dojamejo njihov simbolični pomen.

Med bogomili je bil močno razširjen kult kače, ki je bil na Balkanu ostanek še iz predkrščanskih časov. V bibličnem pisanju je kača povezana z drevesom spoznanja dobrega in slabega ter predstavljena kot zapeljivka, ki je prva človeka v raju zapeljala v greh, ker jima je povedala, da znanje vodi v večjo duhovno podobnost z Bogom.

V Bosni so častili hišno kačo, blasno. Kačji pik niso vedno smatrali za zlo, ker so verjeli, da tisti, ki ga kača piči, dobi magično moč. Zagovore proti kačjemu piku so v Bosni opravljali tako imenovani kačarji.

Izraz »babuni« za bogomile sugerira, da so bili lahkoverni, vendar ni jasno, če so širili »lahkovernost« in »bogaboječnost« ali ostanke predkrščanskih tradicij, katere so podedovali od prednikov, ki so živeli po Balkanu. Prokopij je v 6. stoletju med navadami Slovanov omenil, da delajo zaobljubo božanstvu, ki jo morajo potem izpolniti, če jim je prošnja izpolnjena, kar pomeni, da so bili bogaboječi. Navada zaobljubljanja je ostala tudi v slovenski krščanski tradiciji.

Čeprav v gradivu o bogomilih ne omenjajo čarovnikov in čarovnic, je povsem možno, da so zanje veljale tudi te oznake, ker so uporabljali magično moč besed, ki so bile v razumljivem jeziku bolj učinkovite kot v latinščini.

Iliri in Liburni, ki so v predrimskem času živeli na Balkanu, so verovali v kult kače, pa tudi v kult prednikov. Verjeli so, da se človek po smrti spremeni v zvezdo. Idejo o potovanju duše med zvezde je Ewa Weiling Feldthusen opazila tudi na napisu na bosanskem stečku.

Bosanski viri omenjajo, da so bogomili verjeli v boga, ki so ga imenovali Bindu in ga je simbolično predstavljal krog s piko. Na Dolenjskem so takemu simbolu reli RIS, kar bi z malo domišljije lahko pretvorili v besedo, ki pomeni Bog – Resnica (RES).

V Bosni je bil Bindu povezan s čaščenjem vode in izvirov. Bogomilski sveti izviri so se navadno nahajali na vzhodni strani, ob njem pa so postavili svetišče. Tam so se ljudje zbirali ob sončnem vzhodu k molitvi. Svete potoke so obiskovali tudi v času polne lune, še posebej ženske in otroci so se hodili tja kopat. Tudi na Dolenjskem obstajajo legende o svetih izvirih.

Bogomili v Bosni so poznali tudi kult Zviždenjaka (močerada-salamandra), ki je bil povezan s kultom kač in zmaja. Ljudje so verjeli, da ob močeradovem žvižgu lahko človek ogluši. Ta kult spada v tipično simboliko bogomilov: dualnost barv, kot sonce (dan) in tema (noč) pa skrivnostno opozorilo (žvižg), ki ga ljudje dejansko ne slišijo.

V nasprotju s kačami, ki pridejo na plano v toplem sončnem vremenu, se močeradi pojavijo v času deževja in izginejo, ko se vreme umiri. Ta mit bi lahko bil prispodoba za »nasprotnike Cerkve«, ki so v razburkanih časih opozarjali na duhovno temo v najvišjih cerkvenih krogih in so na molčeč način najbolj glasno govorili s pomočjo napisanih besed.

Prebivalci Bosne so verjeli tudi v kult Velike matere, verjetno še iz prastarih časov, ko so smatrali za Veliko mater Zemljo.

Viri o bogomilih poudarjajo predvsem njihovo etično in moralno naravnanost, ne govorijo pa o njihovi ljudski pobožnosti, njihovih navadah in tradicijah.

Stečki – trajen spomin na bogomile

Najbolj viden spomin na bogomile predstavljajo kameniti nagrobniki, imenovani stečki.

Stečka iz Donje Zgošće (Kakanj) iz 15. stoletja in Radimlja

Stečki so nagrobni kamni bogomilov. Največ jih je v Bosni in Hercegovini, nekaj pa tudi v jugovzhodni Hrvaški, jugozahodni Srbiji in severozahodni Črni Gori. Nastajali so od 12. do 15. stoletja. Stečke je prvi omenil slovenski potopisec Benedikt Kuripečič leta 1531. Po vsej Bosni naj bi bilo okoli 70.000 takih nagrobnikov; največ jih je okoli Sarajeva. Ponekod stojijo v skupinah, drugje posamično. Zanimivo je, da na njih ni ne krščanskih, ne muslimanskih simbolov. Večina stečkov je brez napisa. Med vklesanimi figurami prevladujejo vojaki, lovci, živali in razni ornamentalnimi vzorci.

Zelo malo je stečkov, ki imajo vklesan napis. Ewa Weiling Feldthusen iz napisa na stečku iz leta 1094 v Radimlju sklepa, da so bogomili verovali v nesmrtnost duše. Zanimiv je njen prevod napisa na stečku, ki se glasi:

“Ti, ki bereš moj kamen, si mogoče odpotoval med zvezde in si se vrnil, da bi spet postal, kar si bil, ker tam ni ničesar. Človek lahko vidi, česar tam ni, in sliši, česar ni slišal, in okuša, česar ni pokusil, lahko je tam, kjer ni bil, ampak vedno lahko najde sam sebe ali pa ne najde ničesar.” (revija Kontur,  2006, st. 14)

Mislim, da gre v tem primeru za moder izrek mistika, ki je v svoji ekstazi doživel občutek večnosti. Besede so izraz človekove duše, vklesane v kamen pa postanejo večne. Podobno simbolično vrednost imajo tudi preprosti motivi, vklesani na stečkih.

Bogomili in kulturno delovanje

Kritiki bogomilov pogosto naštevajo njihove teološke in dogmatične zmote in zablode, pa gnosticizem in dualizem, kar je pravzaprav nesmiselno, ker so bogomili oznanjali vero preprostim ljudem, ki teh stvari itak ne bi razumeli. Bogomili so delovali med Slovani, ki so bili zaradi skupne jezikovne in mitološke osnove bolj dojemljivi za razumevanje gnostičnega pisanja. Ker so Slovani v nenehnih vojnah izgubili svojo pismenost, so bogomili po vzorcu, ki sta ga postavila Ciril in Metod ter njegovi učenci, začeli ljudi učiti poleg vere tudi osnovne pismenosti. Uporaba legend v vzgojne namene je bila še posebej primerna, ker so legende na preprost način učile in vzgajale, kar je ljudem ostalo kot ljudska modrost, bolj intelektualno razgledanim pa so posredovale resnice, ki so jo pisatelji znali zaviti »v tančico misterioznosti«, da bi zgodbe obvarovali pred cenzuro. Tudi njihovi največji kritiki priznavajo, da so imeli bogomili izredno poznavanje svetega  pisma Nove zaveze in da so se nanj sklicevali, kadar so jih zasliševali. Ker so uporabljali ljudem razumljiv jezik in iz svetega pisma brali zgodbe, ki so bile privlačne, so jim ostale v spominu in jim krepile vero ter etično in moralno držo, ker jim je bil nauk podan v obliki prispodob in ne v obliki zapovedi ali prepovedi. Verjetno pa kritiki tudi njihovih legend in pravljic niso razumeli in so jih smatrali za herezijo.

Moses Gaster v knjigi Grško slovanska literatura navaja, da je Jeremija (Bogomil) sam napisal kar nekaj legend, kot Legendo o križu, ki je bila že v 12. stoletju prevedena v številne evropske jezike. V tej legendi je nekoliko drugačna razlaga o stvarjenju sveta, ki je verjetno postala osnova za obtožbo, da so Bogomili dualisti. Legenda je dolga, toda že v začetku se da ugotoviti, da jo je navdihnila svetopisemska zgodba o Drevesu spoznanja dobrega in slabega. Druga znana bogomilska legenda ima naslov »Kako je Kristus postal papež«.

Bogomili so iz  grščine prevedli tudi vrsto apokrifnih knjig kot Vizije sv. Izaija, Knjiga Enoka (The Book of Enoch), Apokalipsa Baruka (The Apocalypse of Baruch), Zgodba o Adamu in Evi (The Story of Adam and Eve), Tomažev evangelij (The Gospel of Thomas), ki so jih včasih tudi kraju in času primerno prilagodili.

Bogomili so imeli velik vpliv na razvoj pismenosti med preprostimi ljudmi po vsej Evropi, pa tudi na evropsko vero in literaturo, ki je na ezoterični način transformirala in oživljala bogomilske ideje, ki jih najdemo med drugim v Dantejevi Božanski komediji, v Miltonovem delu Izgubljeni raj, pa tudi v Prešernovi pesnitvi Krst pri Savici.

Bogomili in Slovenci

Bogomili so bili bogaboječi, zato so krščansko vero v praksi živeli. Izvor nekaterih karakteristik Slovencev, ki jih je omenil Anton Trstenjak kot slovensko poštenje, dobrodelnost, spoštljivost, pobožnost, miroljubnost, prijaznost, gostoljubnost, bi lahko smatrali za bogomilsko dediščino. Alternativna razlaga za izvor imena »bogomili« je njihova pobožnost (bili so Bogu mili, ali so prosili boga, da se jih usmili – Bog miluj) in nenehno čaščenje boga. Tudi v tem bi lahko pustili svoje sledi v slovenskih ljudskih vzklikih in pozdravih, kot Bog se usmili! Bog daj! Bog žegnaj! Bog pomagaj! Bog daj srečo! Bog lonaj! Bog varuj! Bog ne daj!  Bog ve!

V slovenskih pravljicah imajo pomembno mesto kače, ki čuvajo zaklad, rajsko drevo, sonce in luna, vile rojenice, ki delijo darove Velike Matere.

Freska s Hrastovlja, Slovenija

Glagoljaši, ki so uporabljali starocerkveno slovenščino in glagolico, so delovali tudi med Slovenci, kakor je razvidno iz freske v Hrastovlju. 

Po vsej verjetnosti so bogomilske ideje vplivale na nastanek protestantizma na Slovenskem, posebno na Dolenjskem in v Prekmurju. Bogomilske ideje najdemo tudi v kritičnosti slovenskih pisateljev do hipokrizije v cerkvi in družbi ter v njihovem prizadevanju za Resnico in Pravico ter za razlaganje svetopisemskega pisanja.

V slovenskem zgodovinskem spominu so bili bogomili povečini zamolčana tema, tako da niti literarni zgodovinarji niso uvideli, da je to temo odlično obdelal France Prešeren v svoji pesnitvi Krst pri Savici, v kateri omenja Staroslava in njegovo hčerko Bogomilo, kar bi lahko razumeli, da je smatral bogomilsko vero za naslednico (hčerko) Metodove slovenske cerkve in da se je zavzemala za vero Ljubezni, Miru in Sprave, za kar so se zavzemali srednjeveški bogomili.

Prešernova Bogomila je predstavnica bogomilskega meništva, kjer so ženske vodile šolstvo, samostanske bolnišnice in zavetišča, lahko pa so tudi opravljale duhovniško službo. Nekatere so postale priznane umetnice.

Ta Prešernova pesnitev, ki jo je moral izdati v samozaložbi, dokazuje, da se je bogomilski duh ohranil tudi med Slovenci. Prepoznamo ga lahko tudi v Gregorčičevih pesmih in v nekaterih drugih slovenskih literarnih delih.

Prvi zapis o bogomilih v slovenskem tisku sem opazila v knjigi Franca Perka, Verstva Jugoslavije, kmalu po 2. vatikanskem koncilu. Med drugim je zapisal:

»Bogomili in bosanski krstjani so verska posebnost južnih Slovanov, čeprav so bila sorodna gibanja tudi drugod po Evropi. So izraz odpora proti »uradni« Cerkvi, ki se je v srednjem veku v svojih strukturah često oddaljila od evangeljskih idealov. Bosanski krstjani pa so še posebej povezani z bosansko državnostjo, kajti bili so odločilni dejavnik v srednjeveški bosanski državi. V dokumentih, ki so jih o njih napisali nasprotniki, pa so prikazani v kar najslabši luči.«

Bogomili in Voynichev rokopis

Med ilustracijami v VR ni vidnih krščanskih simbolov iz česar lahko sklepamo, da je bil avtor bolj naklonjen bogomilskim idejam. Ilustracijo krščevanja odraslih v VR bi prav tako lahko pripisali bogomilom. Zaradi povezanosti slovenskih kartuzijanskih samostanov s Celjskimi grofi bi Nicholas Kempf, ki ga smatram za avtorja VR, lahko dobil podatke o bogomilski duhovnosti in o razmerah na Balkanu.

(Povzeto iz mojega originalnega članka, objavljenega v zborniku Slovensko staroselstvo, 2020)

Categories
Slovenian articles

ALKIMIČNI SIMBOLI V VOYNICHEVEM ROKOPISU

Več raziskovalcev Voynichevega rokopisa meni, da so nekatere illustracije povezane z alkimičnim in rožnokrižnim gibanjem, a niso poskušali tega podrobneje razložiti. Slednje bi bilo možno sklepati že iz samega dejstva, da je bila knjiga kar nekaj časa v lasti cesarja Rudolfa, znanega okultista, na njegovem dvoru v Pragi, ki je bila v tistem času okultistični center.

Gibanje rožnih križnikov je bilo verjetno v srednjem veku, posebno v začetku, drugačno kot je danes. Znanje je bilo že od nekdaj vrednota, ki je dajala prednost enemu narodu pred drugim.

Zaradi tega je bila modrost strogo varovana in pogosto podana na način, da je koristila določeni skupini, ki je znanje in modrost prenašala v ustni ali pisni obliki.

Uporaba jezika in starih simbolov je v vsej zgodovini igrala pomembno vlogo, zato so bile knjige pogosto požgane, da bi vladajoči razred zatrl neželene ideje.

V 15. stoletju skoraj ni bilo več sledu o Katarih in bogomilih, ki sta jih preganjali tako bizantinska kot rimska Cerkev, pojavila pa so se druga verska gibanja iz vrst intelektualcev in mistikov, ki so zahtevala cerkvene reforme.

Kot je zapisala Barbara Obrist, je bila na Zahodu vizualna umetnost povezana z alkimijo do 15. stoletja bolj redkost, potem pa so jo začeli splošno uporabljati za prenašanje skrivnostnega znanja. 

Srednjeveška alkimija je združila znanost in umetnost v prizadevanju za dosego sprememb. Analogije, ki so jih jemali iz kozmosa, pa živalskega in rastlinskega sveta, celo iz klasične literature, so uporabljali za spodbudo intelektualcev za razumevanje politične in verske situacije v njihovem kraju in času, in za iskanje resnice in modrosti, ki bi vodila do želenih sprememb.

Ilustracije Voynichevega rokopisa ne dosegajo likovnega umetniškega merila, kajti njihov osnovni namen je nakazati filozofski duh časa in izzvati meditacije in kontemplacije, zato lahko upravičeno domnevamo, da je bil njihov avtor kartuzijanski menih.

Ramon Lull, katalonski frančiškanski mistik, ki je sto let poprej uporabil vizualne simbole v svojem delu Ars magna (Velika umetnost), kot na primer Drevo spoznanja in koncentrične kroge, s katerimi je ponazarjal širitev znanja od prvobitnega vira navzven proti množičnosti, je imel v 15. stoletju mnogo posnemalcev.

Verski reformatorji so razlagali Kristusa kot superiornega zdravnika in srednjeveške zdravnike kot Božje orodje. S svojim zglednim življenjem in posnemanjem Kristusa so si prizadevali za prerojenje ljudi na telesni in duhovni ravni. Danes bi to lahko razumeli kot kombinacijo zdravil (ki so dar Boga – narave) in psihološkega zdravljenja. Znanje so si pridobili na osnovi opazovanja narave in v Svetem pismu. Izgleda, kot da so razumeli, da zdravilne rastline in druge oblike medicinskih pripomočkov zdravijo simptome, toda pravilno religiozno in družbeno okolje lahko prepreči marsikatere simptome. Sveto pismo niso brali samo dobesedno, ampak so razumeli, da je treba nekatere dele brati simbolično.

Ilustriran rokopis Aurora Consurgentis, ki je nastal okoli leta 1420 v Zurichu, vsebuje slikovne metafore v kombinaciji s stekleno posodo nad ognjem.

Zgornji dve ilustraciji sta iz tega rokopisa. Slike si lahko razlaga vsak po svoje; že same barve imajo svojo govorico, ki vpliva naravnost na občutke. Slika na levi je grozna, spominja na kri in pobijanje, pa na denar. Po mnenju razlagalcev predstavlja Merkurja (boga vojne, na sliki upodobljen s kačjim spodnjim delom telesa), ki je obglavil Sonce in Luno; v stekleni posodi pa sta zlato in srebro. Slika na desni predstavlja arheološko izkopanino iz Golašnice.

Slika v sredini, ki deluje bolj umirjeno, predstavlja kačo, ki grize svoj lasten rep. Ta simbol v okultnih krogih imenujejo »ouroboros«. Prvič se je pojavil v grobnici egipčanskega kralja Tutenkhamuna v 14. stoletju p.n.št. Pogosto so ga uporabljali v Egiptu kot simbol za gnostiko, hermeneutiko in alkimijo, da bi z njim ponazorili dušo sveta oziroma kot bi rekli danes, kozmično zavest.

Za interpretacijo je potrebno razumeti čas in kraj ter verske razmere, v katerih je delo nastalo. Nedvomno gre za kritiko Cerkve in za re-interpretacijo verske simbolike. Sklepamo lahko, da je avtor namerno izbral posodo – vrč, ki ga je Jezus uporabil za enega svojih prvih čudežev, ko je spremenil vodo v vino. 

Je možno, da čaše predstavljajo cerkveno obredno posodo za spreminjanje vina v Kristusovo kri? Kača, ki je v judovsko-krščanskem mitu zapeljala prva človeka na pot v stanje višje zavesti, je speljala ljudi na pot pohlepa po slavi in materialnih dobrinah, kar je pogost vzrok vojn in pobijanja.

Slika na sredi predstavlja delavca in vrč, na katerem je naslikan simbol znanja in modrosti, nad njo pa večja ptica nosi manjšo ptico. Tudi ta simbol izhaja iz najstarejšega obdobja človeške zgodovine in bi ga lahko povezovali z migracijo in prenašanjem znanja. Migracija pa posledično pomeni krožno selitev, ker svet predstavlja zaokroženo celoto, kakor si lahko razlagamo simbol kače, ki grize svoj lasten rep. Iz Balkana so se častilci kače selili na Kreto in naprej v Perzijo, Egipt in Mezopotamijo, od tam pa kot »nov« narod nazaj na Balkan. Rešitev človeštva ni v vojnah in osvajanju, pač pa v ideologiji, ko naj bi vsi ljudje uživali znanje, ki prihaja od Boga in sadove svojega dela. To je izpostavljala tudi srednjeveška bogomilska teorija.

Sliki sta nastali v času verskega razkola, ko so si intelektualci prizadevali za cerkvene reforme, pa zanje rimska Cerkev ni imela posluha.

Ilustracije v tem rokopisu dokazujejo, da je bila metaforična uporaba slikovnega gradiva v praksi v času in prostoru, kjer je Voynichev rokopis nastal, in da predstavlja ideje, ki so normalnemu človeku težko razumljive, ker zaobsegajo antične in še starejše mite in simbole.

Kot je ugotovil že Zandbergen, je bil avtor Vojnichevega rokopisa intelektualno visoko razgledan, ne samo v filozofiji, ampak tudi v drugih vedah, in dobro seznanjen s filozofskimi in umetniškimi trendi svojega časa.

Nikolaj Kempf vsekakor ustreza profilu takega intelektualca, ker ni bil samo normalen menih. Kot dolgoletni prior v Jurkloštru je imel prav gotovo stike s Celjskimi grofi, ki so bili veliki dobrotniki kartuzijanskih samostanov, Barbara Celjska pa je že tedaj slovela kot alkimistka, ki je imela svoj laboratorij na Hrvaškem. Kempf je že pred vstopom v samostan imel pomembno mesto na dunajski univerzi, kot prior pa se je letno srečeval tudi s priorji drugih kartuzijanskih samostanov. V kartuziji Žiče so mu bile na razpolago knjige, ki mnogim drugim niso bile dostopne. Kot pristaš Bazelskega koncila pa je bil seznanjen tudi s cerkvenim razkolom in z vsemi drugimi verskimi in političnimi problemi. Če je imel sprva relativno svobodo izražati svoje ideje, ker je Slovenija spadala pod Oglejski (Akvilejski) patriarhat, se je situacija spremenila, ko so po izumrtju Celjskih grofov ponovno prišli na oblast Habsburžani, ki so se zaradi političnih koristi ponovno povezali z rimskimi papeži.

Kot pesnica in pisateljica z diplomo iz psihologije sem si z dolgoletnimi izkušnjami utrdila intuicijo, tako da včasih lahko opazim stvari, ki jih drugi spregledajo. Z intenzivnimi pogovori s kanadsko-slovenskim slikarjem Andrejem Štritofom sem si pridobila tudi dokaj dobro razumevanje abstraktne umetnosti.

Naj torej ponudim nekaj mojih razmišljanj o čudnih ilustracijah v Voynichevem rokopisu.

Ženske figure v čudnih namestitvah

Med najbolj čudne skice v Voynichevem rokopisu vsekakor sodijo namestitve golih ženskih figur v posode na različnih podstavkih.

Edino podobno sliko mi je uspelo najti v rokopisu Eggmana Le livre de Lancelot du Lac iz 13. stoletja. Nekateri srednjeveški umetniki so nekaj podobnega uporabljali tudi za ponazoritev krsta.

Eggman Le livre de Lancelot du Lac & other Arthurian Romances, Northern France ca. 1275-1300 Beinecke Rare Book & Manuscript Library, MS
Krst Clovisa, Grandes Chroniques De France
Sliki na desni predstavljata detajl pravoslavnih ikon, ki predstavljata Marijo kot vir življenja (Life giving spring)

Očitno je potrebno veliko metafizičnega znanja in modrosti, da bi lahko razložili zgornjo sliko.

Človek v roki drži jajce ali hostijo? Kot izgleda, moški s kuto predstavlja meniha, namestitev pa je podobna kokoši, ki vali jajca. Že sama namestitev sugerira, da gre za abstraktno filozofsko idejo, ki je mučila srednjeveške filozofe: je bilo najprej jajce in potem kokoš, ali je bila prej kokoš kot jajce? To vprašanje pa vodi v še bolj kočljivo vprašanje, ki ga do sedaj še nihče ni uspel zagotovo rešiti: je bil najprej Bog, ki je ustvaril svet in človeka, ali je koncept Boga izoblikoval človek? Podobno bi se lahko vprašali: je bila najprej vera, potem umetnost? 

Vera, kakor tudi umetnost, ustvarjata (valita) duhovne ljudi, ki se razlikujejo od živali. To delajo s povzdigovanjem (izpostavljanjem) posameznikov z izrednimi kvalitetami. Obe si prizadevata, da bi dajali ljudem pravo duhovno vodstvo, tolažbo ter kontinuiteto znanja in preroštva.

Številne podobne namestitve v VR sugerirajo, da je bil avtor obseden z idejo preroštva in duhovnega očiščevanja. V tem primeru so narisane gole figure ženske, kar lahko razumemo kot človeške duše, ali kot preroška inspiracija.

Tako kot vprašanje jajca in kokoši, tudi vprašanje kreativnosti še vedno ostaja skrivnost. Mistiki o njej govorijo v prispodobah iz fizične prokreacije.

Mistična vizija pogosto sproži kombinacijo idej in slik. V slovenski kulturi o mistiki govori veliko slovenskih ljudskih tradicij, ki jih povezuje s poletnim enakonočjem. Ker jih krščanstvo ni moglo zatreti, jih je prekrilo s praznikom sv. Janeza Krstnika.

Janez Krstnik je bil Jezusov predhodnik. Znan je po tem, da je krščeval ljudi v vodi in da je v reki Jordan krstil tudi Jezusa. Živel je kot puščavnik in pozival ljudi, naj se spokorijo. Ker je bil kritičen do nemoralnega življenja kralja, je bil obglavljen.

Nekaj let potem, ko sem zapisala moje razumevanje teh čudnih skic v VR, sem na spletu našla pravoslavno ikono Marije, ki sedi v podstavku, ki izgleda kot kelih. Razlaga teh ikon je povsem v skladu z mojo interpretacijo skic, če upoštevamo, da je Cerkev poganski preroški vir prekrila s krščansko simboliko.

V Kempfovem času (ki sovpada z nastankom VR) je bil v podobni situaciji Jan Huss, ki so ga zaradi javne kritike napak tedanje Cerkve sežgali na grmadi.

Iz VR je razvidno, da je avtor bral Plutarha in njegovo Moralio. Iz Kempfovih del vemo, da se je kot filozof, teolog, pesnik in mistik močno zavzemal za moralno in duhovno prenovo Cerkve, za feminizacijo cerkve in vero, ki bi bolj temeljila na izkustveni, to je mistični teologiji, kot na zastarelih cerkvenih dogmah in zakonih.


grška pravoslavna ikona (na levi) in ruska pravoslavna ikona (na desni)

Po odkritju teh ikon sem pomislila, da bi gole ženske figure lahko predstavljale aluzijo na ‘živi studenec’ oziroma ‘živi vodnjak’, ki je povezan z zgodovinsko cerkvijo zahodno od Konstantinopla. Tam je namreč že pred 6. stoletjem obstajal samostan poleg studenca z zdravilno vodo.

Po neki legendi naj bi studenec odkril Leon, preden je postal bizantinski cesar Leon I Tračan. Kot vojak je naletel na slepega moža, ki je bil grozno žejen. Ko je začel iskati studenec, je zaslišal ženski glas, ki mu je dal nasvet, kje ga bo našel. Ženski glas mu je tudi povedal, naj položi ilovico s tistega studenca slepemu možu na oči, da ga ozdravi. Nevidni glas mu je tudi ukazal, naj tam postavi svetišče. Ko je postal cesar, je tam zgradil cerkev in voda iz tistega izvira naj bi ozdravila mnoge romarje.

Drugo legendo o tem čudežnem izviru je zapisal Prokopij iz Cesareje v 6. stoletju. Po njegovem zapisu naj bi tamkajšnjo cerkev zgradil Cesar Justinijan v bližini studenca, kjer so lokalni prebivalci častili zdravilno vodo. Cerkev naj bi zgradil iz materiala, ki mu je ostal od gradnje svetišča Hagia Sophia.

Ikona Devica izvira (The Virgin of the Spring)  stoji v posodi, ki izgleda kot zlat kelih (na grški ikoni) oziroma kameni kelih (na ruski ikoni) in predstavlja izvir žive vode. V Marijinem naročju je dete Jezus, na vsaki strani pa sta angela. Pod tem ‘izvirom’  je večji bazen vode. Ortodoksna cerkev je v čast tej Mariji slavila poseben praznik na Veliki Petek. Ta praznik je povzela tudi ruska pravoslavna Cerkev. Ob tej priložnosti so prav tako blagoslavljali studence in potoke v bližini cerkva. Ikone Marije kot Svetega izvira so bile zelo priljubljene od 11. stoletja naprej. Simbolizirajo Mater Božjo kot univerzalno posrednico in Jezusa kot vir večnega življenja.

Delfični E

Pri iskanju alkimičnih simbolov, ki bi bili enaki skicam v VR, sem naletela na simbol, ki je podoben zaobrnjeni črki E. Alkimisti ga imenujejo delfični E.

To me je vodilo v raziskovanje grške zgodovine, delfičnih »orakljev« (svetišč). Beseda orakelj mi je nudila medlo associacijo s prerokovanjem, vendar nisem poprej nikoli opazila jezikovne asociacije. V dolenjskem dialektu izgovarjajo besedo »rekli« kot »rakl«. REKI so besede modrosti. REČI so stvari ali besede. REČI pomeni »izgovoriti besede«. Jezikovna povezava sicer ni tako presenetljiva, če upoštevamo zgodovinsko povezanost sedanjega slovenskega ozemlja z Grčijo.

Do srednjega veka je bila slovenska Cerkev pod grško cerkveno upravo Oglejskega patriarhata. Slovenski menihi so kopirali klasične grške knjige. Grščino so še do 2. sv. vojne poučevali na slovenskih univerzah.

Simbol »delfični E« je bil vklesan na vhodu v delfijski tempelj, poleg napisov »gnothi seauton« (poznaj sam sebe) in »meden agan« (nič preveč).

Zgodovinarji domnevajo, da delfično preročišče izhaja še iz časov antične Mikene (1400 pr. Kr.), viri pa ga potrjujejo vsaj od 8. stoletja pr. Kr., ko so duhovniki z otoka Delo prenesli češčenje Apolona v Delfe.

Apolon je bil posebej povezan z mestom Korintom v Korintskem zalivu. Jezikoslovcem do sedaj še ni uspelo najti indo-evropske etimologije grške besede Apollon, domnevajo pa, da izhaja iz hititske besede Appaliunaš. Obe besedi bi lahko razložili s pomočjo slovenskega jezika: POL pomeni POLOVICO, NA POL – na polovico. To bi vsekakor ustrezalo imenu sončnega boga, ki je polovico leta preživel na severu, drugo polovico pa na jugu. Prav tako bi ustrezalo mitu, da je imel Apolon sestro Artemis, ki je bila njegov dvojček – torej polovica.

Besedo “Appalianuš” bi lahko razložili s pomočjo besede OPALJEN (zagorel), kar bi ustrezalo Apolonovi asociaciji s soncem.

Apolon je bil po vsej verjetnosti božanstvo severnih prebivalcev, ki so se, podobno kot ptice, pozimi selili v toplejše kraje.

Preročišče v Delfiju je prvi omenil Homer okoli leta 580 v svoji Himni delfičnemu Apolonu. Prvi duhovniki so prišli iz mesta Knossos na Kreti (kot kažejo zgodovinski viri, so prvi prebivalci Krete prišli iz Liburnije na severnem Jadranu na Kreto. Na Kreto naj bi Zevs v podobi belega bika pripeljal ugrabljeno feničansko princeso Europo, kjer naj bi mu rodila tri sinove, med drugim tudi Kralja Minosa).

Diodorus Siculus razlaga izvor delfičnega preročišča v nadnaravni izkušnji, ki jo je doživel, ko je šel v jamo rešiti svojo kozo. Ta izkušnja mu je omogočala sposobnost videti preteklost in prihodnost.

Vest o tem dogodku je spremenila kraj v romarsko središče. Obiskovalci so doživljali mistične izkušnje, zaradi katerih so mnogi tudi umrli. To nekontrolirano norost so končali tako, da so vaščani določili eno samo žensko, ki je tam govorila v imenu bogov.

Kraj je bil najprej posvečen Gaji, pozneje pa Temi (Themis) in Fibi (Phoebe) in od 11. do 9. st. pr. Kr. Apolonu, bogu preroštva. Kot pravi mit, je Apolon izgnal dve kači boginje Gaje, ki sta varovali kraj, in jih ovil okoli palice, ki jo imenujejo kerikelj (caduceus).

Slika na strani 101 v Voynichevem rokopisu, ki predstavlja rožo s tremi vrhovi in z dolgimi listi, kačasto ovitimi okoli stebla, me spominja na kerikelj.

Martin Litchfield West pravi, da Pitija (Pythia), delfijska prerokinja, kaže številne centralno azijske verske prakse, čeprav zgodovinarji niso našli dokazov za povezavo teh dveh kultur v tistem času.

Menim, da njegova teorija podpira sodobno venetsko teorijo, še posebej glede na odkritja vinčarske kulture, kjer so uporabljali pisavo in obdelovali baker tisoč let poprej kot v Sumariji.

To bi razložilo, kako sta venetski jezik in kultura prišla z Balkana v Indijo (in ne obratno). Smer, ki so jo zgodovinarji začrtali, je iz Podonavja do Liburnije, iz Liburnije na Kreto, iz Krete pa v Perzijo. Po drugi strani bi lahko iz Podonavja pot vodila tudi ob Donavi in do Črnega morja. Seveda zgodovina govori tudi o prodoru Perzijcev v Evropo, toda številni narodi, ki so poselili Anatolijo in Babilonijo, kot Pelasgi, Dorijci, Brigijci so prišli z Balkana.

Pitija (Pythia) – prerokinja se je pojavila s kultom Dioniza v svetišču v Delfih. Po smrti ene prerokinje (duhovnice), so izbrali drugo, ki je morala biti dobro seznanjena z zemljepisom, politiko, zgodovino, filozofijo in umetnostjo.

Beseda prerok (prophet) pomeni ‘prevajalec’, ‘navdihnjen pridigar ali učitelj’ in izhaja iz starofrancoskega, ta pa iz grškega-doriškega »prophatas«. Prvi latinski prevajalci so besedo prevajali v ‘vates’.

Oba ta prevoda mi nudita associacijo s slovenskimi besedami. ‘Prophetas’ zveni kot ‘povedaš’, če predpostavljamo, da Grki niso imeli črke za glas V, in so ga nadomestili s ph (F). Beseda ‘vates’ pa zveni kot ‘vadeš’ (vedež).

Beseda PITIJA (PYTHIA) označuje poklic prerokinje v svetišču Delfi. Tudi to besedo bi lahko razložili s pomočjo slovenskega jezika. Že na prvi pogled se mi nudi asociacija s slovensko besedo “vpiti” (scream), in “opita” (drank). Druga možna asociacija pa bi bila s hrvaško in srbsko besedo “pitati” (vprašati).

Obred v delfijskem preročišču verjetno res izvira iz dejanske izkušnje v antičnem času, vendar so ga psihološko dopolnjevali in prilagajali potrebam ljudi, ki so tam iskali odgovore za svoje probleme.

Obred v delfijskem preročišču

Pitija se je morala najprej gola skopati v kastiljskem potoku (Castalian Spring) in piti sveto vodo, da se je tudi znotraj očistila. To ji je dalo magično moč. Po pisnih virih so najprej na oltarju žrtvovali kozo, potem so posadili Pitijo na trinožni stolček, tako da je lahko vdihavala hlape iz potoka Kerna, ki je tekel pod svetiščem. Tako je opisal ta ritual Plutarh, ki je bil višji duhovnik v Delfih. Poznejši raziskovalci tega mita so razlagali, da so iz potoka izhajali halucinogeni hlapi.

Alternativne teorije navajajo, da je Pitija dosegla ekstazo tako, da je žvečila liste oleandra ali vdihavala dim žganih listov. Spet druga teorija navaja, da bi lahko halucinacije dosegla s kačjim pikom.

Nekatere od teh teorij so razlagalci tega mita odločno zavrnili, ostaja pa dejstvo, da je Pitija prerokovala v nenormalnem duševnem stanju.

Preročišče v Delfiju je delovalo do leta 390 po Kr.

Razlaga mita

Plutarh, ki je deloval kot duhovnik v delfijskem svetišču v 1. st. pr. Kr., je napisal esej na temo delfijskega E v svojem delu Morelia (5. knjiga). Za njim so še mnogi drugi raziskovalci poskušali razumeti in interpretirati simbolični pomen črke E, vklesane v svetišču v Delfiju.

Tako je nastala vrsta različnih razlag.

E je bila peta črka grške abecede. Grško ime za boga je bilo EL. Druga dva pomena, ki jih omenja Plutarh, sta “če” in “ste”.

Plutarh je predlagal sedem različnih razlag za črko E.

Kot drugo razlago, ki je bila splošno sprejeta kot pravilna, Plutarh navaja, da je bila črka E drugi samoglasnik v grški abecedi, podobno kot je sonce drugi planet za mesecem. To razlago naj bi slišal od tujca iz Chaldeje.

V egipčanski abecedi je bilo sedem samoglasnikov in vsi skupaj na hitro izgovorjeni so predstavljali ‘neizgovorljivo’ ime boga  – JEHUOVAO.  To razlago bi lahko pripisali svečenicam, ki so prišle iz Egipta (Thebes) v Dadono in tam ustanovile prvo svetišče.

Zakaj naj bi v antični dobi posvetili črko E? Plutarh trdi, da to ni bilo naključno, ampak skrbno premišljeno namensko dejanje.

Plutarh pravi, da je Bog filozof in prerok obenem, in da je to razvidno že iz samih imen Pitije: Poizvedovalec (The Inquirerer), Čisti (Delian), Deloma razsvetljen (Phanaean), Veden (Ismenian), Bog razmišljanja (Leschenorian).

Atribut Boga kot Pitian (Poizvedovalec) me spominja na hrvaško besedo PITATI (vprašati), atribut ISMENIAN pa na slovensko besedo “zmenjen”.

Po drugi razlagi, ki jo je Plutarh dobil od duhovnika Nicendra, delfični E pomeni ČE, ki je osnovno vprašanje tistih, ki iščejo odgovore v preročišču (ČE zveni podobno kot E, posebno ker so v stari slovenščini imeli navado, da so pogosto izpuščali črke).

Zanimivo je, da v stari ilirščini, kot tudi v sodobni slovenščini, beseda AL (v dialektu AL lahko tudi EL) predstavlja veznik ALI, ki ima v nekaterih primerih isti pomen kot ČE. V stari ilirščini (po Vodopivčevem slovarju, objavljenem na internetu) beseda AL pomeni tudi Bog. V prekmurskem narečju se je še ohranila beseda ALDUVANJE (žrtvovanje Bogu).

Plutarh povezuje ta pogojni predlog ČE s preroštvom. Stvari je namreč mogoče napovedati, če so se določene stvari dogodile v preteklosti. Z drugimi besedami, nič se ne zgodi brez vzroka in nič ni mogoče vedeti v naprej brez razloga. Preroški dar dobijo tisti, ki znajo povezati vzroke in jih vključiti v naravni proces. Razumevanje posledic je pri tem zelo pomembno.

Tako so filozofi in umetniki že v srednjem veku razumeli preroško delovanje. Torej ne kot kakšno skrivnostno sporočilo, ki bi ga lahko dobil otrok brez razumevanja stvari, o katerih prerokuje.

To razumevanje prerokovanja je podobno arijski (adoptionistični) doktrini, da je Jezusa Bog »posvojil« v odrasli dobi, ko je prejel krst v reki Jordan, in da torej ni bil rojen na čudežen način od Device. To teorijo so deloma povzele protestantske verske ločine, ki ne priznavajo Marijinega brezmadežnega spočetja.

Plutarh navaja, da ima celo oblika črke E poseben pomen. Posebej se osredotoči na matematični pomen in pravi, da se parna števila začnejo z dve, in liha števila s tri ter da skupaj sešteti predstavljata številko pet, ki je sveto število.

Razlaga tudi, da parno število pomeni žensko, liho pa moškega, in da skupaj predstavljata zakonski par.

Tudi danes so umetniki in mistiki poznani kot predani individualci, ki iz dveh znanih možnosti iščejo tretjo, alternativno pot. Kreativnost nastane iz razpetosti med dvema nasprotujočima si možnostima.

Plutarh prav tako navaja, da je bilo v njegovem času Kozmos najbolj prepoznavno ime za Apolona, in da je bilo prvotno ime za Dioniza (Dionysus) Zagreus (tudi besedo Zagreus bi lahko razložili s pomočjo slovenskega jezika: ZAGREU pomeni »gori, goreč« v pomenu zagnan).

Kadar en narod uporablja religijo za opresijo drugega naroda, začnejo umetniki in filozofi iskati predstavo Boga, ki bi bila bolj inkluzivna kot sonce, ki sveti na vse ljudi enako. V antični dobi je grški filozof Aristotel predlagal »univerzalno dobro« kot najbolj pomembno človeško vrlino. Še posebej pomembno za razumevanje bibličnega pisanja je bilo delo grškega filozofa Platona, ki so ga v srednjem veku na veliko študirali neo-Platonisti.

Opažamo, da je v 20. stoletju vera v Boga, še zlasti v komunističnem svetu, zamenjala vera v kozmos, v univerzalno bratovščino in enakopravnost. To je v bistvu tudi novozavezni verski ideal, pa tudi ideal umetnikov, ki iščejo svetovni nazor, ki naj bi bil nad vsemi religijami.

Vračanje v stare grške in perzijske mite je postalo spet priljubljeno. Nekateri nanje gledajo z bolj univerzalno razgledanimi očmi, drugi se jih oprijemajo zgolj iz protesta. Navadno je tako, da kadar človeštvo pride v splošno duhovno krizo, začne gledati nazaj, da bi našlo pot za prihodnost.

Pa si poglejmo še, kako bi lahko interpretirali besedi Zagreus in Dionysus s pomočjo slovenskega jezika.

Zagreus je bil predhodnik Dionisa, grškega boga vina, verske ekstaze in ritualne norosti. Moje osebno razmišljanje, kako je človek zapadel v »noro«, ekstatično stanje, me pripelje do pojava telesne vročine, ko se telo zaradi bolezni ali alkoholične omame zagreje. Zato bi lahko bila slovenska beseda ZAGREU najbolj primerna etimologija za besedo Zagreus. Danes halucinacije razumemo drugače, kot so jih primitivni ljudje v antičnem času. Njim so pomenile bližino z božanstvom. Človeka, ki se je sam znal zamakniti v ekstazo, bi lahko okolica smatrala, da v sebi nosi boga. Tako je iz dilerične »blaznosti« nastal Bogonosec, če si drznemo predpostavljati, da DIO pomeni – bog v latinščini, NYSOS pa nosiš.

Plutarh prav tako navaja, da je bil Homer prvi, ki je svet razdelil na pet delov: tri dele v sredini in dva (skrajna) na vsako stran, Olimp in Zemlja, prvi zgoraj, drugi spodaj. Dvomim, da je Plutarh v tem primeru mislil na goro Olimp in da jo je zato uporabil kot simbol, ker predstavlja besedo VOLIM (ljubim, izberem). Ni zgolj naključje, da so se (in se še) versko-mistične izkušnje pogosto dogajale na vrhu gore.

Jezikoslovci tudi za to grško besedo nimajo etimologije. Predpostavljam, da je mitološki Olimp pomenil nekaj takega kot biblična gora Karmel, ki jo omenjajo številni mistiki, še posebej Janez od Križa (John of the Cross). Se pravi, gora Ljubezni. In prav to je pomen stare besede v slovenščini – VOLIM. Grki niso poznali črke V, zato so jo verjetno kar izpustili. V sodobni slovenščini se je bolj uveljavil izraz LJUBIM, Hrvatje pa še vedno uporabljajo besedo VOLIM (ljubim).

Plutarh omenja tudi Euripidovo teorijo, ki predpostavlja, da je številka štiri vzvišena, ker predstavlja osnovne elemente, ki sestavljajo telo, da pa je potreben še peti element – duša – ki omogoča gibanje in daje moč razmišljanja in človeško popolnost.

Plutarh razlaga napisa SPOZNAVAJ SAM SEBE in NIČ PREVEČ kot najbolj zagonetni izjavi.

Menim, da sta ti obe izjavi močno povezani s preroštvom in še posebej s Plutarhovim razumevanjem preroštva, ki temelji na poznavanju vzrokov in posledic. Človek, ki pozna samega sebe, pozna tudi druge (tako je zapisal tudi slovenski pisatelj Ivan Cankar). Duhovna pot mistika se navadno začne z introspekcijo, s premišljevanjem preteklih napak in razmišljanjem, kako bi se jih dalo izogniti v prihodnosti.

Izjavo NIČESAR PREVEČ v povezavi s preroštvom je prav gotovo povezana z zasvojenostjo, ki je eden najpogostejših duševnih problemov mistikov in umetnikov. Napis v delfijskem svetišču bi lahko pomenil, da tudi z versko ekstazo ni primerno pretiravati.

Plutarh smatra črko E za “popolno in samostojno besedo za nazivanje Boga”. Plutarh navaja, da Bog človeka nagovarja z besedo “Spoznaj samega sebe”, in človek mu odgovori: El  (Vi ste).

Živo naravo smatra za nekaj vmesnega med nastajanjem in prenehanjem. Ker je sama po sebi nestabilna, se nastajanje nikoli ne konča z bivanjem, ampak je ta proces večen – od semena do rastline, od rastline do semena in spet do nove rasti. Kar je večno, nikoli ne postane in nikoli ne preneha. Je nespremenljivo.

Predpostavlja, da je Bog brezčasen, da ni bilo ničesar pred njim in da ne bo ničesar za njim.

Zgornja razlaga alkimičnega simbola delfičnega E mi je omogočila, da sem začela drugače gledati na ilustracije v Voynichevem rokopisu. Zanimivo je, da so mi grške mitološke besede, za katere sami Grki ne poznajo etimologije, postale prepoznavne šele, ko sem jih prebrala v originalu.

Verjetno je nekaj podobnega doživel tudi avtor Voynichevega rokopisa, ki je za svoje pisanje uporabil prav slovenski jezik.

Ko sem ugotovila, da celotna kompozicija ustreza temi, ki sem jo prebrala v Plutarhovi Moraliji, sem bila še bolj prepričana, da je Voynichev rokopis delo zelo razgledanega meniha, ki se je kot mistik in pesnik zanimal za moralo in poslanstvo prave umetnosti. Tudi to me je pripeljalo do Nikolasa Kempfa.

Ne morem reči zagotovo, če je avtor Voynichevega rokopisa razumel svojo lastno vizijo in jo v besedilu razložil, ker se vizije lahko manifestirajo ne da bi jih mistik povsem razumel, toda ne pojavijo se brez vzroka in idej, s katerimi se je mistik ukvarjal. Prepričana sem, da je avtor VR bral Plutarha in da so njegove ideje vplivale na slikovna sporočila, s katerimi je hotel izraziti probleme svojega časa. Kot filozof je Nikolas Kempf, ki ga predlagam za avtorja VR, prav gotovo študiral Plutarhovo Morelio.

Številne skice razodevajo večno resnico. Mistični umetnik se lahko dokoplje do “večne resnice”, ne glede na to, kateri veri pripada. Po drugi strani pa je tudi res, da take mistične stopnje ne doseže vsak umetnik.

Delfični E

Kako naj razložimo risbo na strani 77, če predpostavljamo, da je nastala pod vplivom Plutarhovega dela in njegove razlage svete črke E?

Osrednja ideja pomeni, da se človek uči od narave. Tako kot imajo restline v svoji korenini ‘magične duhove’, ki omogočajo rast (od korenine do cvetov in sadežev), ima človek v sebi magično moč, da iz narave ‘vsrkava’ fizične dobrine za svoje preživetje in duhovne dobrine za postopno razumevanje samega sebe in sveta okoli sebe. Primitivni človek, ki je živel v harmoniji z naravo (čeprav to ni bilo vedno harmonično in idealno, a je bila edina možnost, ki mu je bila poznana), ni bil duhovno razdvojen. Skica na levi predstavlja kontinuiteto duhovne povezanosti z naravo (z Bogom, ali kakor koli je pač človek pojmoval naravne sile). Skica na levi predstavlja preroka, ki je bil od nekdaj duhovno razdvojen (dve korenini, dva vira duhovnosti (modra voda)). Izmed teh skrajnih možnosti se je izoblikovala tretja, združevalna možnost, ki je vir kreativnosti in napredka človeške civilizacije.

Recimo, da se črka E nanaša na besedo EL- Bog. Na desni strani sta dva ”sprejemnika” ki vskrkavata duh sedanjosti in preteklosti. Na levi strani pa so tri cevi, obrnjene proti goli, nekoliko noseči ženski figuri, ki drži eno roko v zgornji, drugo roko pa v spodnji cevi, s srednje cevi pa ji piha zrak (duh) v obraz. Napis poleg nje se glasi: OTCHDY, ki bi ga lahko v slovenščini prevedli kot O(T)ČEDI (clean!) ali OTČE DJ (OČE DAJ – Father give).

Tridelna cev v obliki črke E bi lahko pomenila tudi TROJICO, ki je bila poznana že v avestanski religiji in je postala center krščanske vere.

Izraz OČEDI je vsekakor najbolj primeren, če smatramo žensko figuro za Pitijo, ki se je morala pred prerokovanjem temeljito očistiti in je morala biti tudi sicer zelo učena, kot je zapisal Plutarh.

Naprava, v kateri stoji, predstavlja posodo na podstavku, v katero bi lahko od spodaj prihajali hlapi iz podzemnega potoka, ki bi jih med prerokovanjem vdihavala in dosegla hipnotično stanje, ali božansko moč in duhovno prerojenje. Da gre za mistično duhovno delovanje, nakazuje tudi slika na zgornjem delu lista, ki izgleda kot veja z »očesci«, ki lahko na novo požene, kot na primer veja oljke ali trte, ki sama iz sebe požene novo mladiko. Na podoben način preroške besede vplivajo na prihodnost, ker omogočajo duhovno prerojenje.

Napis nad žensko figuro na levi se glasi: DARČDAR. To bi lahko v slovenščini brali na več načinov. DA RČ DAR (da reči dar – give words gift), ali DAR Č DAR (dar če dari – gift if you give).

Podstavek, na katerem prerokinja stoji, se zgoraj razširi, kar pomeni duhovno rast in povezanost s črko E (Bogom) na eni strani, na drugi pa z naravnim, zemeljskim stikom.

Če tej interpretaciji dodamo še napis pod cevjo, dobimo še novo interpretacijo, vse pa se nanašajo na darovanje in zdravljenje.

DA RCH DAR – DA REČ DAR – give word gift – give gift of words

DAR CH DAR – DAR Č(E) DAR(I) – gift if (you) give

OLKCHS – OLKČS – olekčiš – olečiš (you heal)

Napis torej pomeni »zdravilni dar besed«, kar pravo preroštvo v bistvu pomeni. Take zdravilne besede prerok dobi ob premišljevanju svojega lastnega življenja, od svoje kulture in od univerzalnega koncepta Boga, tako da pravi prerok lahko govori v imenu Boga in daje ljudem v duševni stiski navodila in jim lajša anksioznost. Strah pred neznanim je najpogostejši vzrok anksioznosti.

Simbolično očiščenje prerokinje v delfijskem svetišču bi lahko pomenilo duhovno čiščenje – introspekcijo, tako da lahko sama svojo modrost, ki jo je nabrala iz raznih virov, preveri in aplicira na druge.

Na drugi strani veje, ki se kot lok razpenja na vrhu besedila sta spet dva napisa ob figuri suhega moškega. Vejo lahko interpretiramo kot »živo« vejo trte, ki še vsebuje rastlinski sok, kar nakazuje modra barva na koncu veje.

Zgornji napis na desni strani je torej povsem jasen in ga lahko preberemo samo kot DOTEDY – kar v slovenščini pomeni DOTEDAJ (until then); če bi besedo razdelili, pa bi lahko dobili D OTEDI – DA OTEDI (da otmi, da reši – that you save).

Pod vejo pa je napis S ORAL, kar ne bi mogli drugače prestaviti v latinske črke, v slovenščini pa bi to lahko prebrali in prevedli na več načinov:

S ORAL – SI ORAL – SI MOLIL (iz Lat. ORA – molitev, pridiga)
S je pogovorno za SI (you did).

Besedo ORAL bi lahko danes razumeli tudi kot oral (was ploughing), vendar je bil za to v narečnem govoru izraz ARAL, pozneje za časa Koseskega je bil v literaturi uporabljen izraz ORATAR, ki pa je pomenil orača na literarnem področju.

Torej je v tem primeru najbolj logičen prevod slovenska adaptacija latinske besede za molitev.

Če si zamišljam premišljujočega srednjeveškega meniha, mi je povsem razumljivo, zakaj bi molitev povezoval z grškimi preročišči. Namreč, v času duhovne razdvojenosti je bila v srednjem veku močno razgibana mistična dejavnost, ki se je manifestirala v pravi krščanski mistiki, pa tudi v različnih herezijah, proti katerim sta se borili tako vzhodna kot zahodna krščanska Cerkev in sta si s krutim zatiranjem »heretikov« obe kvarili ugled, ker so bili med preganjanimi »heretiki« tudi pravi mistiki.

Figura na zgornji levi strani izgleda kot suhljat moški, ki prejema življenjski sok iz trtine ali oljčne veje, pomeni simbolično umirjenost in prerojenje. Namreč, oljka in vinska trta sta znani po tem, da se sami razraščata in poganjata nove sadike, obenem pa lahko dosežeta tudi zelo veliko starost (trta v Mariboru je stara že več kot 400 let). Prav tako sta trta in oljka poznani kot ‘sveto drevo’, ker dajeta ‘zdravilen sok’ (vino, oljčno olje), ki se že od najstarejših časov uporablja za verske rituale. Tekočina, ki prihaja iz veje, predstavlja magični življenjski sok, ki daje rast drevesu in sadežem, in je torej osnova  vina (ali pa oljčnega olja).

Postava moškega nakazuje fizično šibkost in izmučenost, kar pri prerokih ni bila redkost, na kar je opozoril že Plutarh.

Celotna veja vsebuje tri sveta števila: sedem, pet in tri. Če ne štejemo skrajnih dveh, ki po Plutarhovi interpretaciji predstavljata neznano preteklost in neznano prihodnost, ima veja pet odrastkov, ki jim v slovenščini pravijo očesca.

Oglejmo si napise, vključno z napisi na skrajni levi in desni, ki sem jih že razložila:

OLKCHS – OLEKČIS, OLEČIŠ – ZDRAVIŠ (heal)

OTEDY – OTMI (od OTETI) (save, protect)

Ti dve besedi izgledata, kot da predstavljata enak pomen: zdravi in rešuj.

OTORK – izgleda kot napačno zapisana beseda OTROK (child). Bolj verjetno pa predstavlja samostalnik iz besede TOR (trgati), kar bi lahko bil Voynichev izraz za utrgano vejo, ali tudi za obtrgati. V refleksiji na svetopisemske prispodobe, še zlasti pri gojenju trte, je obtrgavanje vej zelo pomembno, ker sicer trta »podivja«. Podobno je z vero. Če razumemo vero kot proizvod »božjih vinogradnikov« (prerokov, mistikov, ki jim je dana božja beseda), obdelava trte pomeni očiščevanje vere in odstranjevanje nerodovitnih, podivjanih vej (heretičnih in drugih idej, ki kvarijo kulturo in moralo, odpravljanje napak, ki vodijo v anarhijo). 

OTOL – od glagola OTETI (save, protect)

DCHDY  – D(A) Č(E) D(A)J – That if (you) give
V dolenjskem narečju je bila v uporabi ta čudna kombinacija besed še sredi 20. stoletja. Lahko bi bilo tudi DIČITI (slaviti).

SOROL – S 0ROL – (z molitvijo) – with prayer (ORA- Latin for »pray«)

Če veja predstavlja vejo trte, ali vejo oljke, gre v obeh primerih za magično moč soka – pri oljki za olje, pri trti za vino – ki je povezana s preroštvom.

Kot vsa živa bitja so ljudje del narave in jih je treba kultivirati, kot trto ali oljko.

Celotno sporočilo bi lahko razumeli kot moto mirovnikov, umetnikov in prerokov: zdravi, varuj in rešuj, obtrguj (izločaj, odstranjuj napake), tudi če ti daje bolečino.                   

Verjetno tudi ni naključje, da je avtor slike postavil kot nasprotje moškega in ženske ter da je narisal različno obliko posode. Tudi ta ilustracija me spominja na Kempfov izraz »noga ljubezni«. Ne vem, kako se je glasil latinski original, zato ne morem reči zagotovo, da je moj prevod pravilen. Lahko bi šlo tudi za stopalo, ki je po Kempfu »zasajeno« v zemljo in ga druga »noga ljubezni« lahko povleče za seboj. Le na ta način bi lahko razložili čudne posode, v katerih stojita človeški figuri. Moški na desni strani ima »dve  korenini, ki se pri njegovih nogah združita. Glede na barvo bi lahko predpostavljali, da gre za zemeljske korenine. Duhovno hrano (ki jo ponazarja modra barva), dobiva od ritualnega posvečenja.

Figura spodaj kaže modro tekočino, kar bi utegnilo pomeniti ritualno očiščevanje z vodo (krst), ki skupaj z duhovnim presvetljevanjem vodi v napredek civilizacije s pomočjo tistih, ki živijo za prihodnost, ne samo za sedanjost, ki je minljiva. Napis spodaj se glasi: OTOLAMO, ki izhaja iz glagola OTETI in pomeni OTMEMO (REŠIMO – we save). Besedo bi lahko prebrali tudi kot OTALAMO, kar v narečni slovenščini pomeni PODELIMO (we share). Luskinasti vzorec, ki ga najdemo v številnih Voynichevih risbah in izgleda, kot da predstavlja množičnost, bi lahko razumeli kot množičnost posameznih prerokov, ki skupno tvorijo seme za prihodnost.

Na levi strani je ženska figura, ki dobiva duhovnost od ritualnega posvečenja, pa tudi iz duhovnih korenin (modra barva), ki izhajajo iz ene same korenine materinske ljubezni, ki se v toku zgodovine dopolnjuje.

Posoda, v kateri stoji ženska, ima dve korenini in izgleda, kot da je razpolovljena in da druga polovica predstavlja čisto duhovnost, ki se razliva na množico (če vzorec smatramo za množino ljudi). To bi bilo poslanstvo materinsko-navdihnjenega preroka ali mistika.

Tudi v tem vidim Kempfove reformne ideje, da bi v Cerkev vpeljal več ženskega duha. Kartuzijanci so bili izredni častilci Marije. Kult Marije je bil za slovenski narod zelo pomemben. Prav tako je bil pomemben za slovenske pesnike in pisatelje, ki so v njej videli poosebljeno materinsko ljubezen.

****UVODNI PRISPEVEK O PROJEKTU SLOVENIJA/SLOVENŠČINA: https://voynichslovenianmystery.com/?page_id=56

******SEE INTRODUCTION ARTICLE OF THE PROJECT VOYNICH MANUSCRIPT SLOVENIAN MYSTERY EXPLAINED AT: https://voynichslovenianmystery.com/?page_id=9

********BASICS: https://voynichslovenianmystery.com/