{"id":2013,"date":"2022-03-04T12:51:10","date_gmt":"2022-03-04T12:51:10","guid":{"rendered":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/?p=2013"},"modified":"2022-03-04T12:53:04","modified_gmt":"2022-03-04T12:53:04","slug":"voynichev-rokopis-in-srednjeveski-bogomili","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/?p=2013","title":{"rendered":"VOYNICHEV ROKOPIS IN SREDNJEVE\u0160KI BOGOMILI"},"content":{"rendered":"\n

\u0160tevilni raziskovalci Voynichevega rokopisa predpostavljajo, da je VR povezan s hereti\u010dnim srednjeve\u0161kim gibanjem. Lev Levitov je celo osnoval svojo teorijo na predpostavki, da je VR liturgi\u010dna knjiga katarov, ki jih smatra za ostanek egip\u010dansko-gr\u0161kega kulta boginje Isis. Njegova teorija je bila dele\u017ena velike pozornosti, vendar ni bila sprejeta. Glede na to, da v ilustracijah ni vidnih kr\u0161\u010danskih simbolov pa strokovnjaki smatrajo, da je VR povezan s hereti\u010dnim gibanjem tistega \u010dasa.<\/p>\n\n\n\n

Najmo\u010dnej\u0161e hereti\u010dno gibanje, ki je obstajalo v Evropi \u0161tiri stoletja in imelo velik vpliv na duhovnost in politiko, je bil bogomilizem, ki je imel svoj za\u010detek v Bolgariji (v Ohridu in Prespi, dana\u0161nji Makedoniji).<\/p>\n\n\n\n

V Bosni je bogomilstvo postalo dr\u017eavna religija. V Evropi so bogomili vplivali na nastanek italijanskih patarenov in francoskih katarov, s katerimi so imeli tesne zveze, pa tudi na \u0161tevilna druga verska gibanja, ki so se upirala uradni institucionalni Cerkvi. Zaradi tega so bili bogomili preganjani tako s strani bizantinske kot tudi rimske Cerkve.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili so predstavljali slovansko duhovno gibanje, ki je nastalo v Makedoniji v \u010dasu, ko so tam iz Moravske pregnani u\u010denci Sv. Metoda za\u010deli \u0161iriti vero in pismenost. Izstopali so po tem, da so bili preprosti, delovni, miroljubni, in da so dajali prednost duhovnemu \u017eivljenju in obsojali materializem.<\/p>\n\n\n\n

V Makedoniji so na nastanek bogomilov vplivali pavlikijanci, ki so jih Bizantinci naselili v Trakiji, od koder so organizirali aktivno misijonsko dejavnost na Balkanu.<\/p>\n\n\n\n

Pavlikijanci<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Do nedavnega je veljalo, da so si pavlikijanci nadeli ime po Pavlu iz Samostana v severni Mezopotamiji, zadnje \u010dase pa vse bolj prevladuje prepri\u010danje, da gre za novozaveznega apostola Pavla. Najbolj so bili aktivni med letoma 650 in 872. Ustanovitelj te verske lo\u010dine je bil Armenec Konstantin. Bili so preprosti, kr\u0161\u010devali so samo odrasle, veliko so molili in se postili ter brali sveto pismo Nove Zaveze. O njih so se ohranile le tiste informacije, ki so jih zapisali njihovi nasprotniki, zato je mo\u017eno, da so bili nerazumljeni ali namerno prikazani kot \u00a0nevarni heretiki, \u0161e posebej ker so se uprli \u010da\u0161\u010denju kri\u017ea, ikon in svetnikov, kar so nekateri cesarji kaznovali, drugi pa ne. Cesar Leon III Sirec je leta 726 z zakonom prepovedal uporabo ikon, \u010demur so nasprotovali rimski pape\u017ei. Ta verski spor je zajel celotno bizantinsko cesarstvo in tudi zahodno Evropo. \u00a0<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Source: Wikipedia<\/em><\/figcaption><\/figure><\/div>\n\n\n\n

\u0160iritev pavlikijancev po Evropi<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Najhuj\u0161e preganjanje pavlikijancev je spro\u017eila kme\u010dka vstaja, ki jo je vodil Tomas Slovan v Mali Aziji v letih od 820 do 824. Teodora, ki je zastopala cesarja Mihaela II, je ponovno vzpostavila \u010de\u0161\u010denje ikon in dala pobiti okoli 100.000 armenskih pavlikijancev. Preostali so se zatekli k Perzijcem in tam leta 844 ustanovili svojo mestno dr\u017eavo Tephrice, ki je v \u0161tevilnih virih omenjena kot versko zelo tolerantna.<\/em><\/p>\n\n\n\n

To je bilo torej le nekaj let poprej, kot je cesar Mihael II poslal slovanska misijonarja Cirila in Metoda v Veliko Moravsko. V Tesalonikiju (danes Solunu), je bilo takrat \u017ee toliko Slovenov, da so bili prebivalci prakti\u010dno dvojezi\u010dni.<\/p>\n\n\n\n

Opozicija uradni bizantinski cerkvi na vzhodu se je nadaljevala in leta 970 je bizantinski cesar preselil 200.000 armenskih pavlikijancev v dana\u0161njo Bolgarijo, v mesto Plovdiv. Po nekaterih drugih virih naj bi pred bizantinskim preganjanjem zbe\u017eali v prvo bolgarsko dr\u017eavo. Od tam so organizirali misijonsko dejavnost v Bolgariji in drugod po Balkanu.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili so bili sorodni s pavlikijanci, tako glede doktrine kot tudi glede kr\u0161\u010danskega \u017eivljenja v praksi. Obe verski lo\u010dini sta nastali kot upor proti uradni cerkvi, ki je svoje dogme in zakone prirejala fevdalnemu sistemu, in proti nenehnim vojnam, ki so vladarjem slu\u017eile za \u0161irjenje njihovih kraljestev, pri \u010demer so najbolj trpeli vojaki in preprosti ljudje. Jezusovo izro\u010dilo, ki je bilo namenjeno predvsem za osvoboditev teptanih in zatiranih, so zasen\u010dile razne cerkvene dogme, ki so dopu\u0161\u010dale stvari proti katerim se je Jezus najbolj boril \u2013 korupcijo v cerkvenih krogih in pobijanje v imenu Boga za obrambo vere.<\/p>\n\n\n\n

Po Iliriku in Dalmaciji se je kr\u0161\u010danstvo \u0161irilo \u017ee v \u010dasu sv. Pavla, ki je oznanjal evangelij v makedonskem mestu Filipi (danes v Gr\u010diji), v Dalmacijo pa je poslal svojega sodelavca Tita. Za rimsko provinco Panonijo je oglejski patriarh \u017ee v 3. stoletju ustanovil \u0161kofijo na Ptuju, ki je segala vse do dana\u0161nje Sremske Mitrovice. Pa tudi \u0161tevilni kr\u0161\u010danski mu\u010denci iz obdobja cesarjev Dioklecijana in Nera pri\u010dajo o zgodnjem kr\u0161\u010danstvu na Balkanu. Razumljivo bi torej bilo, da bi pavlikijanci naleteli na plodna tla na Balkanu.<\/p>\n\n\n\n

Pavlikijancem pripisujejo tudi arijansko zmoto. Panonski \u0161kof Viktorinus je bil arijanske vere in zelo kriti\u010den do Rima, ki ga je ena\u010dil s svetopisemsko prostitutko. Arijske vere so bili tudi Vandali, Langobardi, Vizigoti in celo Franki (do leta 496).<\/p>\n\n\n\n

 Bogomili<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Bogomili so se pod tem imenom prvi\u010d pojavili v 10. stoletju. Gibanje je nastalo kot odmev na nastajajo\u010di fevdalni sistem v Bolgariji in kot reakcija na cerkveno hierarhijo. Ime so domnevno dobili po njihovem voditelju Bogomilu.<\/p>\n\n\n\n

Bogomil je bil sodobnik Klemena Ohridskega, \u0161kofa, vzgojitelja in pisatelja, nekdanjega Metodovega sodelavca, ki se je po izgonu iz Moravske zatekel v Ohrid.<\/p>\n\n\n\n

Za Bogomile so v staroslovenskih cerkvenih dokumentih pogosto uporabljali tudi izraz babuni, kar je originalno pomenilo \u00bblahkoveren, dojemljiv za magijo\u00ab, kot je zapisano v wikipediji in \u0161tevilnih drugih virih.<\/p>\n\n\n\n

Ker so bili bogomili preganjani tako s straniRimske kot tudi Bizantinske Cerkve, je bila ve\u010dina njihovih originalnih dokumentov uni\u010dena, zato je te\u017eko ugotoviti, kako so bili povezani z Metodovo Staroslovensko Cerkvijo, ker je tudi o tej malo zgodovinskih virov, razen da je bil \u017ee sam Metod obdol\u017een krivoverstva, ker je uporabljal slovenski jezik in ker se je v nekaterih stvareh razhajal z Rimsko Cerkvijo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
https:\/\/ro.wikipedia.org\/wiki\/Bogomilism<\/a><\/figcaption><\/figure><\/div>\n\n\n\n

Kot je razvidno iz zgornjih dveh zemljevidov, zgodovinski viri ena\u010dijo Katare in bogomile, \u010deprav so med njimi obstajale tudi razlike (na istih mestih so se poprej \u0161irili pavlikijanci). V Bosni je obstajala posebna zvrst bogomilizma, ki je bil \u0161tiri stoletja uradna dr\u017eavna religija, lo\u010dena od Rima.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili so odklanjali cerkveno hierarhijo in \u0161e posebej nemoralno \u017eivljenje vi\u0161je duhov\u0161\u010dine, pa tudi \u010da\u0161\u010denje kri\u017ea, ikon, relikvij in svetnikov ter razko\u0161na cerkvena obla\u010dila in rituale. Tudi njihovi preganjalci so priznavali kr\u0161\u010dansko \u017eivljenje bogomilov, vendar so to smatrali zgolj kot \u201cnavidezno\u201d.<\/p>\n\n\n\n

Zakramente so bogomili smatrali kot simboli\u010dno spominsko dejanje; za hostije so uporabljali navaden kruh. Njihova najpomembnej\u0161a molitev je bila O\u010dena\u0161. Koncepta vic niso priznavali, nebesa pa so razumeli kot zedinjenje s Svetim Duhom. Od svetopisemskih knjig so uporabljali \u0161tiri evangelije in Apostolska dela, pismo stare zaveze pa so odklanjali. Prizadevali so se za \u0161irjenje knjig in za promocijo pismenosti v narodnem jeziku, predvsem pa za moralno-eti\u010dne vrednote svojih pripadnikov, ki naj bi z zgledom izzivali kristjane.<\/p>\n\n\n\n

Kr\u0161\u010devali so samo odrasle, ki so za krst sami zaprosili in se nanj tudi duhovno pripravili. Svoje verske obrede so opravljali v navadnih hi\u0161ah. Bogomili so sami sebe imenovali \u00bbkrstjani\u00ab, kar nekateri prevajajo kot \u00bbkristjani\u00ab. Zanimivo je, da Slovenci uporabljajo izraz za iniciacijo v kr\u0161\u010danstvo \u00bbkrst\u00ab in da so tudi ameri\u0161ki \u00bbbaptisti\u00ab, ki smatrajo bogomile za svoje predhodnike, dobili ime po njih. <\/p>\n\n\n\n

Franc Perko, slovenski teolog, ki je dolgo deloval kot \u0161kof v Beogradu, je o  njih zapisal slede\u010de:<\/p>\n\n\n\n

\u00bbMed ljudstvom so bili bogomili zelo priljubljeni. Preprosti ljudje so jih imeli za predstavnike \u010distega kr\u0161\u010danstva. Bogomili so namre\u010d opozarjali na evangelijsko ubo\u0161tvo in bratstvo, sami so dajali zgled vzvi\u0161ene morale. Pravi bogomil je moral popolnoma obvladati samega sebe, ni smel lagati, nikogar varati, nikomur prisegati, nikoli u\u017eivati mesa in druge \u017eivalske hrane razen rib, ohranjati je moral popolno spolno zdr\u017enost in \u017eiveti skromno. Seveda je bila te visoke zahteve zmo\u017ena izpolnjevati le majhna skupina izbrancev. Do drugih pa so bili ti izbranci obzirni in popustljivi.\u00a0\/…\/ Nih\u010de ni smel prositi, pa\u010d pa si je moral z delom slu\u017eiti vsakdanji kruh. Bolnike in dela nezmo\u017ene so vzdr\u017eevali z darovi in zapu\u0161\u010dinami. Vsak se je moral varovati jeze in tudi z \u017eivalmi ravnati dobrohotno. Za tiste, ki so se pregre\u0161ili, so imeli ob mese\u010dnih shodih javno o\u010di\u0161\u010devanje.\u00ab (Verstva Jugoslavije, str. 25)<\/p>\n\n\n\n

L. P. Brockett ugotavlja, da so bogomili svojo organizacijo prevzeli od slovanskih plemen, kjer je o\u017ejo skupnost vodil\u00a0 \u017eupan, \u0161ir\u0161o skupnost pa nad\u017eupan, nad njimi pa so bili princi in kralji. Omenja tudi, da je bilo v 13. stoletju v Zahodni Evropi 13 bogomilskih provinc, ki so imele izvor v Bosni in Bolgariji.<\/p>\n\n\n\n

\u017denske so imele enakopravno vlogo v Cerkvi. Veliko so se ukvarjale z dobrodelno dejavnostjo: ustanavljale so samostane, kjer so skrbele za reve\u017ee in bolnike ter vodile \u0161ole.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili so bili nedvomno povezani z Metodovo slovensko Cerkvijo, saj so uporabljali slovensko literaturo ali prevode iz starocerkvene sloven\u0161\u010dine v razne nacionalne jezike.<\/p>\n\n\n\n

Metodova slovenska Cerkev in bogomili<\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Zanimivo je, da so se pavlikijanci v Armeniji pojavili nekako v istem \u010dasu, kot so Sloveni za\u010deli vpadati v Bizantinsko cesarstvo in Solun spremenili v dvojezi\u010dno mesto. Iz tega bi lahko sklepali, da so venetsko-panonska plemena, ki so po \u0161tevilnih vojnah ostala severno od Donave in ohranila svoj venetski (proto-slovenski) jezik, ki so ga ponovno za\u010deli uporabljati tudi na ozemlju nekdanjega Ilirika in Dalmacije, in da sta ga Sv. Ciril in Metod v pisni obliki prinesla nazaj v Panonijo, kjer je postal uradni jezik Metodove slovenske \u0161kofije. Nekateri zgodovinarji predpostavljajo, da je obstajala Slovenija – Sklavinija tudi nekje v dana\u0161nji Makedoniji, spet drugi smatrajo, da je beseda Slav (Sclav) ozna\u010devala vsa plemena, ki so govorila soroden jezik, tudi \u010de so bila etni\u010dno me\u0161ana.<\/p>\n\n\n\n

Moravski in Panonski Slovenci so bili prvi, ki so se osvobodili Avarov in ustanovili prvo slovensko dr\u017eavo, poznano kot Samovo kraljestvo, iz \u010desar je nastala Karantanija, ki je zaradi ponovnih vpadov Avarov izgubila svojo samostojnost in je v zameno za voja\u0161ko pomo\u010d morala sprejeti nadoblast Frankov in kr\u0161\u010dansko vero s strani bavarskih \u0161kofov.<\/p>\n\n\n\n

\"\"

Great Moravian in the 9th century, source: Wikipedia<\/em><\/figcaption><\/figure><\/div>\n\n\n\n

Do 9. stoletja so druga slovanska plemena v vzhodnem in ju\u017enem delu Evrope dosegla relativno svobodo pod Bizantinskim cesarstvom.<\/p>\n\n\n\n

Frankovska nadvlada in pokristjanjevanje sta povzro\u010dila tudi \u0161irjenje fevdalizma, kar je bilo tuje slovenskim plemenom, ki so poprej \u017eivela v manj\u0161ih skupnostih in demokraciji. Moravski knez Rastislav se je zavedal, da samo z vojsko ne bo mogel prepre\u010diti frankovskega vpliva. Kot pi\u0161e Vasil Gluchman, je re\u0161itev videl samo v samostojni dr\u017eavi, ki bi temeljila na neodvisni cerkveni strukturi in pravnem sistemu, primernemu razmeram in potrebam moravskih Slovenov. Ra\u010dunal je na implementacijo kr\u0161\u010danske morale v \u017eivljenje moravske aristokracije in drugih prebivalcev ter na mo\u010dno narodnostno identiteto in jezikovno, kulturno, literarno in versko enotnost.<\/p>\n\n\n\n

Rastislav je najprej zaprosil rimskega pape\u017ea, naj na Moravskem ustanovi \u0161kofijo. Ker tega ni dosegel, se je obrnil na bizantinskega cesarja Mihaela III. Le-ta je leta 863 poslal na Moravsko Cirila in Metoda, ki sta s svojimi sodelavci organizirala verski in kulturni center in za potrebe slovanskega bogoslu\u017eja prevedla verske knjige in pripravila za staroslovenski jezik primerno abecedo \u2013 glagolico.<\/p>\n\n\n\n

Zaradi uporabe jezika, ki je bil razumljiv preprostim ljudem (pozneje poznan kot starocerkvena sloven\u0161\u010dina), pa tudi zaradi njihovega kulturnega dela, so postali Metodovi duhovniki zelo priljubljeni, kar bavarski \u0161kofje niso mirno sprejeli ter so Cirila in Metoda obdol\u017eili krivoverstva.<\/p>\n\n\n\n

Zaradi uporabe slovenskega jezika sta morala v Rim na zagovor. Med potjo sta se ustavila pri mejnem slovenskem grofu Koclju (od 869 do 874 samostojni slovenski knez), ki se je tudi navdu\u0161il za bogoslu\u017eje v narodnem jeziku in zaprosil rimskega pape\u017ea, naj Metoda posveti v \u0161kofa.<\/p>\n\n\n\n

Ciril (Konstantin) je v Rimu umrl, Metodu\u00a0pa je pape\u017e Hadrijan dovolil uporabo slovenskega jezika, glagolske pisave in vhodnega obredja. Da bi obdr\u017eal Slovane v Rimski Cerkvi, je Metoda leta 869 posvetil v \u0161kofa in mu dodelil nekdanjo panonsko \u0161kofijo. Tako je nastala panonsko-moravska nad\u0161kofija s sredi\u0161\u010dem v Sirmiju (danes Sremska Mitrovica).<\/p>\n\n\n\n

V \u010dasu Cirila in Metoda je Kocljeva kne\u017eevina obsegala obmo\u010dje zdaj\u0161njega Porabja, Prekmurja in Panonske ni\u017eine. Ker se je v 9. stoletju tja preselilo veliko Karantancev, latinski viri imenujejo Spodnjo Panonijo tudi Carantanorum regio: <\/em>De\u017eelo Karantancev.<\/p>\n\n\n\n

Za lokacijo zgodovinske Moravske velja ozemlje dana\u0161njih republik \u010ce\u0161ke in Slova\u0161ke, na jugu pa je mejila na Slovensko kne\u017eevino kneza Koclja.<\/p>\n\n\n\n

Velikomoravska je postala mo\u010dna sila v srednji Evropi in je ogro\u017eala tako vzhod kot tudi zahod.<\/p>\n\n\n\n

Ker so se Bavarski \u0161kofje po\u010dutili ogro\u017eene zaradi Metodove priljubljenosti, so ga leta 870 ujeli in zaprli. Na pape\u017eevo posredovanje je bil leta 873 izpu\u0161\u010den in se je lahko vrnil na \u0161kofovsko mesto v Blatnograd (danes Mosaburg na Mad\u017earskem) ob Blatnem jezeru, ki je bil center Kocljeveve kne\u017eevine, po Kocljevi smrti leta 875 pa se je moral preseliti vi\u0161e na sever, na Moravsko. Umrl je leta 885 v Vi\u0161egradu (Praga ali Mad\u017earska).<\/p>\n\n\n\n

Po Metodovi smrti je Svetopolk s pomo\u010djo Wichinga (ali Viching), novega \u0161vabskega \u0161kofa v Nitri (danes na Slova\u0161kem), odlo\u010dno stopil na stran bavarske duhov\u0161\u010dine in uvedel latinsko bogoslu\u017eje, kot je to zahteval pape\u017e \u0160tefan VI.<\/p>\n\n\n\n

Metodovi u\u010denci so se temu uprli in so ostali zvesti Metodovi slovenski Cerkvi, zato so bili preganjani, mu\u010deni, prodani kot su\u017enji in izgnani iz Velikomoravske.<\/p>\n\n\n\n

Kot ugotavlja Vasil Gluchman, Svetopolk ni pri\u010dakoval, ko se je povezal s frankovskim kraljem Arnulfom, da si bo le-ta podredil Velikomoravsko in jo preimenoval v Veliko Karantanijo.<\/p>\n\n\n\n

Ko so Mad\u017eari (starej\u0161e ime je Ogri) uni\u010dili Velikomoravsko v letih od 904 do 906, je kot nova sila nastala Ogrska, ki se je na osebni dru\u017einski ravni ogrskih knezov in kraljev, pa tudi na politi\u010dni ravni, povezala s Franki in rimsko Cerkvijo, za seboj pa je potegnila tudi Slovence nekdanje Metodove slovenske \u0161kofije, ki je temeljila na gr\u0161kem obredu, starocerkvenem slovenskem jeziku in pripadnosti rimskemu pape\u017eu.<\/p>\n\n\n\n

Razkol kr\u0161\u010danstva na katoli\u0161ko in pravoslavno veroizpoved v 11. stoletju je vplival na to, da so Slovenci in Hrvatje obdr\u017eali rimski obred, Sloveni na ju\u017enem Balkanu pa bizantinski obred. Medsebojni vplivi so povzro\u010dili \u0161tevilna verska gibanja in lo\u010dine, nekatere bolj, druge manj hereti\u010dne, nekatere pa tudi po krivici obdol\u017eene za hereti\u010dne.<\/p>\n\n\n\n

\u010ca\u0161\u010denje Cirila in Metoda se je raz\u0161irilo \u0161e posebej med pravoslavnimi slovenskimi cerkvami, pa tudi med Sloveni rimske katoli\u0161ke izpovedi, toda v pape\u0161kih dokumentih ju je \u0161ele pape\u017e Leon XIII leta 1880 imenoval za \u00bbapostola Slovanov\u00ab, pape\u017e Janez Pavel II pa ju je leta 1980 imenoval za kozavetnika Evrope.<\/p>\n\n\n\n

\u0160irjenje in preganjanje bogomilov po Balkanu in Evropi<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Zgodovinarji se strinjajo, da so bili bogomili slovansko versko gibanje in da so poleg svoje zvrsti vere \u0161irili tudi pismenstvo in literaturo, za kar so v Bolgariji (ki je sprva vklju\u010devala tudi Makedonijo in del Srbije) za kr\u0161\u010danstvo in pismenstvo najbolj zaslu\u017eni nekdanji Metodovi u\u010denci.<\/p>\n\n\n\n

Ker se je Bolgarija tisti \u010das posku\u0161ala osvoboditi bizantinske nadvlade, je dokaj mo\u017eno, da je bogomilsko gibanje vklju\u010dilo tudi nacionalisti\u010dne ter proti-bizantinske in proti-rimske ideje.<\/p>\n\n\n\n

Okoli leta 1050 so bogomile zalotili v samostanu v Carigradu. Cesar je dal javno za\u017egati njihovega voditelja, preostale pa so prisilili k spreobrnitvi ali jih dosmrtno zaprli.<\/p>\n\n\n\n

Iz Bolgarije so se Bogomili najprej raz\u0161irili v Srbijo, ki si je tisti \u010das tudi prizadevala, da bi se otresla bizantinske oblasti. Leta 1172, ko je bil \u0160tefan Nemanja veliki \u017eupan v Srbiji, se je pridru\u017eil proti-bizantinski koaliciji Bene\u010danov, Mad\u017earov in Svetega rimskega cesarstva. Nemanja je bil sicer kr\u0161\u010den v rimski veri,  kar pomeni, da so Srbi sprejeli povabilo Pape\u017ea Janeza VIII, ki ga je leta 873 poslal knezu Mutimiru v Split, naj se po zgledu svojih prednikov priklju\u010dijo Panonsko-moravski \u0161kofiji. Leta 870 je bila Srbija na vzhodni meji Metodove \u0161kofije in bi Rimska cerkev s priklju\u010ditvijo Srbije tej \u0161kofiji spet dobila vpliv nad celim zahodnim Balkanom.<\/p>\n\n\n\n

Pape\u017e Janez X je leta 924 prepovedal uporabo slovenske liturgije in zahteval, da jo nadomestijo z latinsko. V Dalmacijo je poslal dva svoja legata s pismi za hrva\u0161kega kralja Tomislava, za Mihaela, vojvodo Zahumja (srb. Zahumlje ali Hum, danes pokrajina Hercegovina), in za splitskega nad\u0161kofa. V njih jih je opozoril, da morajo popraviti nekatere doktrine, ki so jih prejeli od Metoda in jih uskladiti z zahtevami Rimske Cerkve, ter da morajo ma\u0161evati v latin\u0161\u010dini \u00bbpo vseh slovenskih de\u017eelah\u00ab. V tem pismu niso konkretno omenjeni bogomili, vendar se je takrat za\u010delo preganjanje \u00bbheretikov\u00ab, ki so jih zgodovinarji pozneje imenovali bogomili.<\/p>\n\n\n\n

Splitska sinoda, ki je sledila, je potrdila primat Dalmacije in Hrva\u0161ke splitskemu \u0161kofu, sprejela pa je tudi nekatere disciplinske zakone, ki so prepovedali ordinacijo duhovnikov, ki niso znali latinsko, pa tudi ma\u0161evanje v staroslovenskem jeziku, razen kjer je bilo pomanjkanje duhovnikov, za kar bi morali dobiti izrecno pape\u017eevo dovoljenje.  <\/p>\n\n\n\n

Sto let pozneje so se politi\u010dne razmere na Balkanu mo\u010dno spremenile. Ogrska je postala mo\u010dna sila, ki je pripomogla k nastanku treh balkanskih kraljevin – srbske, hrva\u0161ke in bosanske, ker so bili kralji dru\u017einsko povezani.<\/p>\n\n\n\n

Najprej je bil \u0160tefan Nemanje s potrditvijo rimskega pape\u017ea okronan za prvega srbskega kralja, potem je njegov sin Rastko, z meni\u0161kim imenom Sava, postal \u0161kof in nato \u0161e prvi patriarh samostojne Srbske ortodoksne cerkve.<\/p>\n\n\n\n

Na proces odcepitve je vplivala samovoljnost bene\u010danskih voditeljev 4. kri\u017earske vojne, ki so kljub pozivu pape\u017ea Inocenca III, naj ne napadejo kr\u0161\u010danskih dr\u017eav, napadli in razdejali Zadar, potem pa \u0161e Carigrad, tako da si je Sveto rimsko cesarstvo s pape\u017eem vred nakopalo sovra\u0161tvo nekdanjih zaveznic.<\/p>\n\n\n\n

Kako je vse to vplivalo na razvoj bogomilstva, je te\u017eko ugotoviti. \u0160e te\u017ee je posku\u0161ati opisati na kratko. Dejstvo pa je, da se je ob vseh ve\u010djih napakah uradne Cerkve in s cerkvijo povezanih vladarjev pojavljalo proticerkveno gibanje kot vest iz zgodnjih kr\u0161\u010danskih \u010dasov, kot nekak\u0161na alternativa uradni Cerkvi.<\/p>\n\n\n\n

Nemanja je heretike zelo kruto preganjal. Bogomilskemu u\u010ditelju je dal odrezati jezik, pove\u010dini pa jih je izgnal iz de\u017eele, zaplenil njihovo imetje in se\u017egal njihove knjige.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili so pri\u0161li v Italijo \u017ee v 10. stoletju. Tam so bili poznani kot patareni. Najbolj so bili aktivni v Lombardiji. Na povelje pape\u017ea Honorija III so jih za\u010deli preganjati iz vseh italijanskih mest, kar ni bilo lahko, ker so bili zelo priljubljeni med preprostimi ljudmi, pa tudi med plemstvom, \u0161e posebej v Milanu.<\/p>\n\n\n\n

J. in B. Hamilton v knjigi Christian Dualist Heresies in the Byzantine World (Kr\u0161\u010danske dualisti\u010dne herezije) navajata, da je italijanski inkvizitor med dualisti\u010dnimi cerkvami omenil tudi slovensko cerkev (The Church of Sclavonia). Nikjer ni razlo\u017eeno, \u010de je pri tem mi\u0161ljena panonska Slovenija, ali starocerkvena skupnost v Istri, ki je spadala pod Oglejski patriarhat (glagolja\u0161i).<\/p>\n\n\n\n

Iz Italije se je bogomilizem raz\u0161iril v Francijo, posebno v Languedoc, ter na Nizozemsko in v Nem\u010dijo. V Franciji so bili bogomili poznani pod imenom katari. Imeli so podobno organizacijo in doktrine kot bogomili, a so uporabljali svoj narodni jezik.<\/p>\n\n\n\n

Nekateri raziskovalci menijo, da sta v Franciji obstajali dve vrsti katarizma \u2013 radikalni, ki se je \u0161iril posebno med intelektualci, in bogomilstvo, ki je bilo povezano z bosanskimi bogomili in je pritegovalo preproste ljudske mno\u017eice pa tudi veliko plemstva. Obe sta temeljili na skupnih eti\u010dnih in moralnih principih.<\/p>\n\n\n\n

Ker katarov v Franciji, kjer so bili najbolj mno\u017ei\u010dni, niso mogli dobiti nazaj v rimsko Cerkev, je Pape\u017e Inocent III. poslal nadnje kri\u017earsko vojsko. Direkten povod za vojno pa je bil umor pape\u017eevega legata v Languedocu. Vojna proti katarom je trajala od leta 1208 do leta 1244, v njej pa naj bi bilo (\u010de verjamemo zgodovinskim virom) pobitih okoli milijon katarov.<\/p>\n\n\n\n

Ker so bile katarske knjige po\u017egane, je o njih ostalo malo objektivnih virov. Najve\u010d informacij o njih so rekonstruirali iz dveh ohranjenih dokumentov.<\/p>\n\n\n\n

Leta 1851 so v Franciji odkrili nedatiran rokopis iz zadnjega obdobja francoskega ali italijanskega bogomilistva. Poleg O\u010dena\u0161a vsebuje tudi 17 verzov Janezovega evangelija v latin\u0161\u010dini. Preostali del je v jeziku, ki so ga govorili v Provansi in vsebuje obrazec za spoved, obrazec za sprejem v bogomilsko vero, obrazec za posvetitev perfektov, splo\u0161ne napotke za vernike, ter obrazec za consolementum, njihov najva\u017enej\u0161i zakrament, ki je predstavljal bogomilsko ena\u010dico ma\u0161ni\u0161kega posve\u010denja in  maziljenja za umirajo\u010de. Predpostavljajo, da je bil ta molitvenik namenjen spreobrnjencem iz katoli\u0161ke vere.<\/p>\n\n\n\n

Dimitri Obolensky omenja tudi Skrivnostno katarsko knjigo, poznano pod imenom Liber Sancti Johannis ali Faux Evangile, ki je pisana v obliki dialoga med Jezusom in njegovim najljub\u0161im apostolom Janezom Evangelistom.<\/a><\/p>\n\n\n\n

Bogomilstvo v Porenju se je razvilo iz bizantinske kr\u0161\u010danske duhovnosti in zahtev po cerkvenih reformah v zahodni Evropi. Najprej se je leta 1143 pojavilo v K\u00f6lnu, vendar je potem ko je bilo nekaj bogomilov se\u017eganih na grmadi, v naslednjih dvajsetih letih povsem izginilo.\u00a0<\/p>\n\n\n\n

Bosanski krstjani <\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Posebno zvrst bogomilizma predstavljajo bosanski krstjani, ki so se v za\u010detku 11. stoletja tako usidrali v bosanski banovini, da so postali dr\u017eavna religija.<\/p>\n\n\n\n

Po razpadu Velikomoravske so Mad\u017eari prevzeli vodilno vlogo v Panoniji in na Balkanu. Bosanski bani, zastopniki mad\u017earskega kralja, so bili prakti\u010dno samostojni, v vojnah so si s Hrvati, Srbi in Mad\u017eari pogosto medsebojno pomagali, v dinasti\u010dnih sporih pa so ve\u010dkrat posegali po ozemlju svojih nasprotnikov. Od desetega stoletja naprej so bili od Bizantinskega cesarstva povsem lo\u010deni.<\/p>\n\n\n\n

\u010ceprav so md\u017earski kralji dopustili svojim zastopnikom na Balkanu dovolj samostojnosti, so morali proti bogomilom ukrepati na zahtevo rimskih pape\u017eev, ki so jih ve\u010dkrat pozivali, naj zatrejo \u00bbheretike\u00ab v svojem kraljestvu.<\/p>\n\n\n\n

Ve\u010dina zgodovinarjev meni, da so bogomili med letoma 1172 in 1180 iz Ra\u0161ke zbe\u017eali v Zahumje\u00a0in Bosno. Vukan, srbski \u017eupan Zahumja, je leta 1199 opozoril pape\u017ea Inocenca II, da je bosanski ban Kulin sprejel heretike, ki jih smatra za kristjane, in da je tudi sam z \u017eeno Vojslavo sprejel to vero in vanjo zapeljal okoli 10.000 Bosancev.<\/p>\n\n\n\n

\"\"

Copy “B” of the\u00a0Charter of Ban Kulin<\/em><\/figcaption><\/figure><\/div>\n\n\n\n

Za \u0161irjenje bogomilske vere v Bosni sta imela najve\u010d zaslug Rustudij (Aristodij) in njegov brat Matej, gr\u0161ka zlatarja, lepopisca in slikarja rokopisov, ki sta nekaj \u010dasa \u017eivela v Zadru in Splitu, od tam pa naj bi pri\u0161la v Bosno, kjer je Rustudij postal poglavar bosanske Cerkve (prvi \u00bbded\u00ab).<\/p>\n\n\n\n

Thomas J. Butler v svojem delu o bosanskih\u00a0 bogomilih <\/a>navaja, da je verjetno Rustudij, potem ko je bil izgnan iz Splita, za\u010del novo smer bogomilstva, katerega pripadniki so se imenovali bosanski krstjani.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Plo\u0161\u010da bana Kulina<\/em><\/figcaption><\/figure><\/div>\n\n\n\n

Kulin je tudi pred pape\u017eem zagovarjal bosanske bogomile in njihovo doktrino. Na njegovo povabilo je pape\u017e poslal svojega legata Ivana de Kazamarisa (angl. John de Casamaris) in dubrovni\u0161kega nad\u0161kofa Marina v Bosno, kjer sta vso zimo raziskovala vernost Bosancev. Thomas J. Butler domneva, da je Marin kot prevajalec pogosto sam dal legatu odgovore, ki jih je \u017eelel sli\u0161ati, tako da se je zadovoljen vrnil v Rim, potem ko mu je aprila 1203 sedem priorjev Bosanskih krstjanov na Bilinem Polju podpisalo obljubo, ki se je nana\u0161ala na cerkveno organizacijo in prakso. Menihi so zagotovili vdanost Rimski Cerkvi in obljubili, da bo opat, ki ga bodo sami zvolili, moral biti potrjen tudi s strani pape\u017ea. Strinjali so se, da bodo zgradili kapele z oltarji in kri\u017ei, kjer bodo duhovniki opravljali ma\u0161e in delili obhajilo vsaj sedemkrat letno ob glavnih praznikih, ter da bodo duhovniki tudi spovedovali in dajali pokoro. Menihi so obljubili, da bodo ob cerkvah uredili pokopali\u0161\u010da ter da bodo opravljali dnevne in no\u010dne molitve, brali Sveto pismo stare in nove zaveze ter da bodo upo\u0161tevali od Rimske Cerkve predpisan post. Strinjali so se prav tako, da bodo lo\u010dili \u017eenske samostane od mo\u0161kih in da se ne bodo ve\u010d nazivali \u00bbkrstjani<\/em>\u00ab, ampak bratje. Iz teh obljub je dejansko razvidno, v \u010dem so se od rimskega obredja in prakse oddaljili.<\/p>\n\n\n\n

Kljub novemu \u0161kofu, ki je bil poslan iz Dubrovnika, je Rustudij \u0161e vedno ostal vladar bosanske Cerkve in njegova veljava je tako narasla, da so ga smatrali tudi za voditelja vseh paterenov in albi\u017eanov. Bosna je postala zato\u010di\u0161\u010de vseh preganjanih evropskih bogomilov, katarov in patarenov.<\/p>\n\n\n\n

Po smrti bana Kulina leta 1205 je mad\u017earski kralj Andrej, na \u017eeljo Pape\u017ea Inocenca II, postavil zavednega katoli\u010dana Sibislava za bana Usore in kot navajajo \u0161tevilni viri, se je tudi ta spreobrnil v bogomilsko vero.<\/p>\n\n\n\n

Bogomilska vera se je potem \u0161e hitreje \u0161irila po Bosni, pa tudi po Sloveniji, Krajnski, Hrva\u0161ki, Istri in Dalmaciji. Nekateri viri navajajo, da okoli leta 1221, razen bogomilskih v Bosni drugih duhovnikov ni bilo.<\/p>\n\n\n\n

Pritisk pape\u017eev na Mad\u017eare, da naj zatrejo bogomilstvo v Bosni se je stopnjeval in tako je leta 1238 hrva\u0161ki ban Koloman z veliko vojsko napadel Bosno in Hercegovino. Ve\u010d tiso\u010d bogomilov je bilo pobitih in pape\u017e Gregor IX je leta 1240 \u010destital Kolomanu, da je \u00bbponovno vzpostavil lu\u010d katoli\u0161ke \u010distosti\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

Leta 1252 je pape\u017e Innocent IV podredil bosanske \u0161kofe mad\u017earski \u0161kofiji v Kalocsu, zaradi \u010desar se je bosanska cerkev odcepila od Rima. Leta 1291 je pape\u017e poslal fran\u010di\u0161kane, ki so vodili v Bosni inkvizicijo.<\/p>\n\n\n\n

\u0160tefan II Kotromani\u0107, ki je leta 1322 postal bosanski ban, je zavzel kne\u017eevino Hum, ki je poprej pripadala Srbiji, in omogo\u010dil Bosni dostop do morja. Dosegel je sporazum z Rimom in pape\u017ea prepri\u010dal, da je zvest katoli\u010dan ter dopustil, da so katoli\u0161ki misijonarji \u0161irili svoj vpliv.<\/p>\n\n\n\n

Naslednjih \u0161estdeset let je bilo relativno mirnih. Potem je Bosna spet pri\u0161la pod Mad\u017eare in pod rimsko Cerkev.<\/p>\n\n\n\n

Pape\u017e Benedikt XII je leta 1337 odkril, da je v Bosni \u0161e vedno polno \u00bbheretikov\u00ab, zato je pozval mad\u017earskega kralja in bane sosednjih de\u017eel, naj posredujejo in jih v Bosni zatrejo.<\/p>\n\n\n\n

Leta 1340 je srbski car Du\u0161an prevzel nadoblast v Bolgariji, Bosni, v delu Ogrske in Bizanca.<\/p>\n\n\n\n

Sam ni bil naklonjen rimski Cerkvi, ker pa se je smatral za cesarja velike Srbije, je za\u010del bogomile intenzivno kaznovati z vtisom \u017eiga na \u010delo in pregonom iz dr\u017eave.<\/p>\n\n\n\n

Z Du\u0161anovo smrtjo leta 1355 se je kon\u010dala srbska nadvlada in tako je \u0160tefan I Kotromanovi\u0107 (vladal 1314-1353) posku\u0161al dobiti na svojo stran vazale iz ve\u010djega dela Hercegovine, Ra\u0161ke in Zete (danes \u010crna gora).<\/p>\n\n\n\n

Njegov sin \u0160tefan II Katromani\u0107 je bil bosanski ban od 1322 do 1353, skupaj z bratom Vladislavom Kotromani\u0107em (razen prvih \u0161tirih let). Po nekaterih virih je bil \u0160tefan II pataren.<\/p>\n\n\n\n

Leta 1353 je postal bosanski ban Vladislavov sin Tvrtko Kotromani\u0107. Tvrtkova mati je bila Jelena Nemanji\u0107 \u0160ubi\u0107, njegova sestra Katarian Kotromani\u0107 pa je postala celjska grofica, \u017eena Hermana I. Celjskega.<\/p>\n\n\n\n

Tvrtko je bil sprva lojalen vazal hrva\u0161ko-mad\u017earskega kralja Ludvika I. (svojega strica), ki ga je leta 1376 imenoval za bosanskega kralja.<\/p>\n\n\n\n

V \u010dasu svojega vladanja je mo\u010dno raz\u0161iril svoje ozemlje.<\/p>\n\n\n\n

V svojem ambicioznem na\u010drtu je imel zdru\u017eitev vseh slovanskih dr\u017eav na Balkanu (s katerimi je bil \u017ee tako dru\u017einsko povezan) in da bi vladal kot cesar. Sam je bil versko toleranten in je kolebal med gr\u0161ko in rimsko Cerkvijo. Tudi bogomilov ni preganjal.<\/p>\n\n\n\n

V \u010dasu vladanja njegovih naslednikov je bosansko kraljestvo mo\u010dno nazadovalo zaradi vse ve\u010dje mo\u010di podrejenih vazalov, ki so za\u010deli samovoljno vladati.<\/p>\n\n\n\n

Zadnji kralj, \u0160tefan Toma\u017eevi\u010d se je povezal s pape\u017eem, da bi dobil podporo zahodnoevropskih vladarjev v boju s Turki. Ker je leta 1462 prenehal pla\u010devati Turkom dajatve, so le-ti napadli Bosno. Turki so ga leta 1463 v bli\u017eini Jajca obglavili. Hercegovina, kamor je poprej zbe\u017ealo po nekaterih virih okoli 40.000 bogomilov, je \u0161e nekaj \u010dasa obdr\u017eala samostojnost. Turki so odpeljali okoli sto tiso\u010d ujetnikov, okoli 30.000 mladih Bo\u0161njakov pa so pobrali za jani\u010darje. Bogomili so morali sprejeti islamsko vero. V naslednjih letih je ogrski kralj Matija Korvin osvobodil del\u00a0 Bosne, banovini Jajce in Srebrenico. Dvajset let po padcu Bosne so Turki zavzeli tudi Hercegovino.<\/p>\n\n\n\n

Politi\u010dne razmere so vplivale na pripadost bosanskih vladarjev rimski, ortodoksni srbski ali bogomilski veri, kar je \u0161e posebej ote\u017eeval fevdalni red, ki je z medsebojnimi porokami povzro\u010dal dru\u017einske in verske spore znotraj vladajo\u010dih dru\u017ein.<\/p>\n\n\n\n

Kaj je bilo z bogomilstvom? V Bosni je bilo povsem zatrto, \u010deprav so ljudje \u0161e dolgo po tem, ko so bili nasilno spreobrnjeni v islam, na skrivaj \u017eiveli po svoji stari veri.  <\/p>\n\n\n\n

Od Bosanske cerkve je ohranjen samo Hvalov kodeks,\u00a0napisan leta 1404 v cirilici na 353 straneh za kneza od Donjih krajeva Hrvoje Vuk\u010di\u0107a Hrvatini\u0107a. Hranijo ga v Univerzitetni knji\u017enici v Bologni.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Cerkveni zgodovinarji strogo lo\u010dujejo bogomilstvo od Metodove Cerkve in celo od glagolja\u0161ev, ki so leta 1248 od pape\u017ea Inocenca IV dobili dovoljenje za uporabo glagolice ter narodnega jezika v bogoslu\u017eju in cerkveni literaturi. Drugod po Evropi so morali v rimskokatoli\u0161kih cerkvah uporabljati latin\u0161\u010dino vse do 2. vatikanskega koncila, ki se je kon\u010dal leta 1965.<\/p>\n\n\n\n

Ob pozornem prou\u010devanju zgodovine pa je mogo\u010de opaziti veliko indicev, da je kr\u0161\u010danstvo, ki sta ga med Sloveni \u0161irila Ciril in Metod, vsebovalo tudi veliko elementov bogomilske vere, ki jih je uradna cerkev smatrala za hereti\u010dne, a jih je po 2. vatikanskem koncilu sprejela v\u00a0 katoli\u0161ko bogoslu\u017eje kot nacionalni jezik, preprostost cerkvenega okrasja, poudarek na branju svetega pisma in simboli\u010dno razlago svetopisemskih zgodb ter tudi versko toleranco in ekumenizem.<\/p>\n\n\n\n

Mitologija bogomilov <\/strong><\/p>\n\n\n\n

Zgodovinski viri poro\u010dajo o religiji bogomilov, manj pozornosti pa posve\u010dajo njihovi mitologiji. Ker izhajajo iz slovanskega jezikovnega podro\u010dja, lahko upravi\u010deno predpostavljamo, da izhajajo tudi iz slovanske mitologije, ki je razlagala naravne in druge pojave, s katerimi so se ljudje soo\u010dali, v smislu dobrih in zlih sil, dobrega belega boga in zlega \u010drnega boga, v smislu lu\u010di in teme. To je razvidno \u017ee iz slovenskega (in slovanskega) izrazoslovja, ki ena\u010di svet, svetlo s soncem in dnevno svetlobo, ki je nasprotje no\u010di, teme, duhovne zamegljenosti. V tem smislu moramo razumeti tudi mentaliteto preprostega bogomila, ki v neusmiljeni fevdalni gospodi, ki ima neskon\u010den pohlep po zemlji in materialnih stvareh, vidi vir zla, v preprostem revnem \u010dloveku, ki je miroljuben, ljubezniv, dobrotljiv, ter njegovo duhovno nasprotje. To nasprotje med bogatimi in revnimi je ilustrirano v ne\u0161tetih svetopisemskih zgodbah in prispodobah, pa tudi v bogomilskih legendah.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili so bili poznani po svoji verski toleranci, iz \u010desar bi lahko sklepali, da svojim vernikom niso branili poganskih navad in ritualov, \u010de le-ti niso ogro\u017eali njihove moralne dr\u017ee.<\/p>\n\n\n\n

Ime jezika, ki ga ljudje govorijo, se lahko s \u010dasom spremeni, prav tako ime naroda, toda mitologija, ljudske navade in obi\u010daji ostanejo kot prepoznaven znak iz davnine. Samo v krajih, kjer imajo izvor, ljudje lahko dojamejo njihov simboli\u010dni pomen.<\/p>\n\n\n\n

Med bogomili je bil mo\u010dno raz\u0161irjen kult ka\u010de, ki je bil na Balkanu ostanek \u0161e iz predkr\u0161\u010danskih \u010dasov. V bibli\u010dnem pisanju je ka\u010da povezana z drevesom spoznanja dobrega in slabega ter predstavljena kot zapeljivka, ki je prva \u010dloveka v raju zapeljala v greh, ker jima je povedala, da znanje vodi v ve\u010djo duhovno podobnost z Bogom.<\/p>\n\n\n\n

V Bosni so \u010dastili hi\u0161no ka\u010do, blasno. Ka\u010dji pik niso vedno smatrali za zlo, ker so verjeli, da tisti, ki ga ka\u010da pi\u010di, dobi magi\u010dno mo\u010d. Zagovore proti ka\u010djemu piku so v Bosni opravljali tako imenovani ka\u010darji.<\/p>\n\n\n\n

Izraz \u00bbbabuni<\/em>\u00ab za bogomile sugerira, da so bili lahkoverni, vendar ni jasno, \u010de so \u0161irili \u00bblahkovernost\u00ab in \u00bbbogaboje\u010dnost\u00ab ali ostanke predkr\u0161\u010danskih tradicij, katere so podedovali od prednikov, ki so \u017eiveli po Balkanu. Prokopij je v 6. stoletju med navadami Slovanov omenil, da delajo zaobljubo bo\u017eanstvu, ki jo morajo potem izpolniti, \u010de jim je pro\u0161nja izpolnjena, kar pomeni, da so bili bogaboje\u010di. Navada zaobljubljanja je ostala tudi v slovenski kr\u0161\u010danski tradiciji.<\/p>\n\n\n\n

\u010ceprav v gradivu o bogomilih ne omenjajo \u010darovnikov in \u010darovnic, je povsem mo\u017eno, da so zanje veljale tudi te oznake, ker so uporabljali magi\u010dno mo\u010d besed, ki so bile v razumljivem jeziku bolj u\u010dinkovite kot v latin\u0161\u010dini.<\/p>\n\n\n\n

Iliri in Liburni, ki so v predrimskem \u010dasu \u017eiveli na Balkanu, so verovali v kult ka\u010de, pa tudi v kult prednikov. Verjeli so, da se \u010dlovek po smrti spremeni v zvezdo. Idejo o potovanju du\u0161e med zvezde je Ewa Weiling Feldthusen opazila tudi na napisu na bosanskem ste\u010dku.<\/p>\n\n\n\n

Bosanski viri omenjajo, da so bogomili verjeli v boga, ki so ga imenovali Bindu in ga je\u00a0simboli\u010dno predstavljal krog s piko. Na Dolenjskem so takemu simbolu reli RIS, kar bi\u00a0z malo domi\u0161ljije lahko pretvorili v besedo, ki pomeni Bog – Resnica (RES).<\/p>\n\n\n\n

V Bosni je bil Bindu povezan s \u010da\u0161\u010denjem vode in izvirov. Bogomilski sveti izviri so se navadno nahajali na vzhodni strani, ob njem pa so postavili sveti\u0161\u010de. Tam so se ljudje zbirali ob son\u010dnem vzhodu k molitvi. Svete potoke so obiskovali tudi v \u010dasu polne lune, \u0161e posebej \u017eenske in otroci so se hodili tja kopat. Tudi na Dolenjskem obstajajo legende o svetih izvirih.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili v Bosni so poznali tudi kult Zvi\u017edenjaka (mo\u010derada-salamandra), ki je bil povezan s kultom ka\u010d in zmaja. Ljudje so verjeli, da ob mo\u010deradovem \u017evi\u017egu lahko \u010dlovek oglu\u0161i. Ta kult spada v tipi\u010dno simboliko bogomilov: dualnost barv, kot sonce (dan) in tema (no\u010d) pa skrivnostno opozorilo (\u017evi\u017eg), ki ga ljudje dejansko ne sli\u0161ijo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

V nasprotju s ka\u010dami, ki pridejo na plano v toplem son\u010dnem vremenu, se mo\u010deradi pojavijo v \u010dasu de\u017eevja in izginejo, ko se vreme umiri. Ta mit bi lahko bil prispodoba za \u00bbnasprotnike Cerkve<\/em>\u00ab, ki so v razburkanih \u010dasih opozarjali na duhovno temo v najvi\u0161jih cerkvenih krogih in so na mol\u010de\u010d na\u010din najbolj glasno govorili s pomo\u010djo napisanih besed.<\/p>\n\n\n\n

Prebivalci Bosne so verjeli tudi v kult Velike matere, verjetno \u0161e iz prastarih \u010dasov, ko so smatrali za Veliko mater Zemljo.<\/p>\n\n\n\n

Viri o bogomilih poudarjajo predvsem njihovo eti\u010dno in moralno naravnanost, ne govorijo pa o njihovi ljudski pobo\u017enosti, njihovih navadah in tradicijah.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Ste\u010dki \u2013 trajen spomin na bogomile<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Najbolj viden spomin na bogomile predstavljajo kameniti nagrobniki, imenovani ste\u010dki.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Ste\u010dka iz Donje Zgo\u0161\u0107e (Kakanj) iz 15. stoletja in Radimlja<\/strong><\/em><\/p>\n\n\n\n

Ste\u010dki so nagrobni kamni bogomilov. Najve\u010d jih je v Bosni in Hercegovini, nekaj pa tudi v jugovzhodni Hrva\u0161ki, jugozahodni Srbiji in severozahodni \u010crni Gori. Nastajali so od 12. do 15. stoletja. Ste\u010dke je prvi omenil slovenski potopisec Benedikt Kuripe\u010di\u010d leta 1531. Po vsej Bosni naj bi bilo okoli 70.000 takih nagrobnikov; najve\u010d jih je okoli Sarajeva. Ponekod stojijo v skupinah, drugje posami\u010dno. Zanimivo je, da na njih ni ne kr\u0161\u010danskih, ne muslimanskih simbolov. Ve\u010dina ste\u010dkov je brez napisa. Med vklesanimi figurami prevladujejo vojaki, lovci, \u017eivali in razni ornamentalnimi vzorci.<\/p>\n\n\n\n

Zelo malo je ste\u010dkov, ki imajo vklesan napis. Ewa Weiling Feldthusen iz napisa na ste\u010dku iz leta 1094 v Radimlju sklepa, da so bogomili verovali v nesmrtnost du\u0161e. Zanimiv je njen prevod napisa na ste\u010dku, ki se glasi:<\/p>\n\n\n\n

\u201cTi, ki bere\u0161 moj kamen, si mogo\u010de odpotoval med zvezde in si se vrnil, da bi spet postal, kar si bil, ker tam ni ni\u010desar. \u010clovek lahko vidi, \u010desar tam ni, in sli\u0161i, \u010desar ni sli\u0161al, in oku\u0161a, \u010desar ni pokusil, lahko je tam, kjer ni bil, ampak vedno lahko najde sam sebe ali pa ne najde ni\u010desar.\u201d (revija Kontur,  2006, st. 14)<\/p>\n\n\n\n

Mislim, da gre v tem primeru za moder izrek mistika, ki je v svoji ekstazi do\u017eivel ob\u010dutek ve\u010dnosti. Besede so izraz \u010dlovekove du\u0161e, vklesane v kamen pa postanejo ve\u010dne. Podobno simboli\u010dno vrednost imajo tudi preprosti motivi, vklesani na ste\u010dkih.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili in kulturno delovanje<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Kritiki bogomilov pogosto na\u0161tevajo njihove teolo\u0161ke in dogmati\u010dne zmote in zablode, pa gnosticizem in dualizem, kar je pravzaprav nesmiselno, ker so bogomili oznanjali vero preprostim ljudem, ki teh stvari itak ne bi razumeli. Bogomili so delovali med Slovani, ki so bili zaradi skupne jezikovne in mitolo\u0161ke osnove bolj dojemljivi za razumevanje gnosti\u010dnega pisanja. Ker so Slovani v nenehnih vojnah izgubili svojo pismenost, so bogomili po vzorcu, ki sta ga postavila Ciril in Metod ter njegovi u\u010denci, za\u010deli ljudi u\u010diti poleg vere tudi osnovne pismenosti. Uporaba legend v vzgojne namene je bila \u0161e posebej primerna, ker so legende na preprost na\u010din u\u010dile in vzgajale, kar je ljudem ostalo kot ljudska modrost, bolj intelektualno razgledanim pa so posredovale resnice, ki so jo pisatelji znali zaviti \u00bbv tan\u010dico misterioznosti\u00ab, da bi zgodbe obvarovali pred cenzuro. Tudi njihovi najve\u010dji kritiki priznavajo, da so imeli bogomili izredno poznavanje svetega\u00a0 pisma Nove zaveze in da so se nanj sklicevali, kadar so jih zasli\u0161evali. Ker so uporabljali ljudem razumljiv jezik in iz svetega pisma brali zgodbe, ki so bile privla\u010dne, so jim ostale v spominu in jim krepile vero ter eti\u010dno in moralno dr\u017eo, ker jim je bil nauk podan v obliki prispodob in ne v obliki zapovedi ali prepovedi. Verjetno pa kritiki tudi njihovih legend in pravljic niso razumeli in so jih smatrali za herezijo.<\/p>\n\n\n\n

Moses Gaster v knjigi Gr\u0161ko slovanska literatura navaja, da je Jeremija (Bogomil) sam napisal kar nekaj legend, kot Legendo o kri\u017eu, ki je bila \u017ee v 12. stoletju prevedena v \u0161tevilne evropske jezike. V tej legendi je nekoliko druga\u010dna razlaga o stvarjenju sveta, ki je verjetno postala osnova za obto\u017ebo, da so Bogomili dualisti. Legenda je dolga, toda \u017ee v za\u010detku se da ugotoviti, da jo je navdihnila svetopisemska zgodba o Drevesu spoznanja dobrega in slabega. Druga znana bogomilska legenda ima naslov \u00bbKako je Kristus postal pape\u017e\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili so iz\u00a0 gr\u0161\u010dine prevedli tudi vrsto apokrifnih knjig kot Vizije sv. Izaija, Knjiga Enoka (The Book of Enoch), Apokalipsa Baruka (The Apocalypse of Baruch), Zgodba o Adamu in Evi (The Story of Adam and Eve), Toma\u017eev evangelij (The Gospel of Thomas), ki so jih v\u010dasih tudi kraju in \u010dasu primerno prilagodili.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili so imeli velik vpliv na razvoj pismenosti med preprostimi ljudmi po vsej Evropi, pa tudi na evropsko vero in literaturo, ki je na ezoteri\u010dni na\u010din transformirala in o\u017eivljala bogomilske ideje, ki jih najdemo med drugim v Dantejevi Bo\u017eanski komediji, v Miltonovem delu Izgubljeni raj, pa tudi v Pre\u0161ernovi pesnitvi Krst pri Savici.<\/p>\n\n\n\n

Bogomili in Slovenci<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Bogomili so bili bogaboje\u010di, zato so kr\u0161\u010dansko vero v praksi \u017eiveli. Izvor nekaterih karakteristik Slovencev, ki jih je omenil Anton Trstenjak kot slovensko po\u0161tenje, dobrodelnost, spo\u0161tljivost, pobo\u017enost, miroljubnost, prijaznost, gostoljubnost, bi lahko smatrali za bogomilsko dedi\u0161\u010dino. Alternativna razlaga za izvor imena \u00bbbogomili\u00ab je njihova pobo\u017enost (bili so Bogu mili, ali so prosili boga, da se jih usmili \u2013 Bog miluj) in nenehno \u010da\u0161\u010denje boga. Tudi v tem bi lahko pustili svoje sledi v slovenskih ljudskih vzklikih in pozdravih, kot Bog se usmili! Bog daj! Bog \u017eegnaj! Bog pomagaj! Bog daj sre\u010do! Bog lonaj! Bog varuj! Bog ne daj!\u00a0 Bog ve!<\/p>\n\n\n\n

V slovenskih pravljicah imajo pomembno mesto ka\u010de, ki \u010duvajo zaklad, rajsko drevo, sonce in luna, vile rojenice, ki delijo darove Velike Matere.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Freska s Hrastovlja, Slovenija<\/em><\/figcaption><\/figure><\/div>\n\n\n\n

Glagolja\u0161i, ki so uporabljali starocerkveno sloven\u0161\u010dino in glagolico, so delovali tudi med Slovenci, kakor je razvidno iz freske v Hrastovlju. <\/p>\n\n\n\n

Po vsej verjetnosti so bogomilske ideje vplivale na nastanek protestantizma na Slovenskem, posebno na Dolenjskem in v Prekmurju. Bogomilske ideje najdemo tudi v kriti\u010dnosti slovenskih pisateljev do hipokrizije v cerkvi in dru\u017ebi ter v njihovem prizadevanju za Resnico in Pravico ter za razlaganje svetopisemskega pisanja.<\/p>\n\n\n\n

V slovenskem zgodovinskem spominu so bili bogomili pove\u010dini zamol\u010dana tema, tako da niti literarni zgodovinarji niso uvideli, da je to temo odli\u010dno obdelal France Pre\u0161eren v svoji pesnitvi Krst pri Savici, v kateri omenja Staroslava in njegovo h\u010derko Bogomilo, kar bi lahko razumeli, da je smatral bogomilsko vero za naslednico (h\u010derko) Metodove slovenske cerkve in da se je zavzemala za vero Ljubezni, Miru in Sprave, za kar so se zavzemali srednjeve\u0161ki bogomili. <\/p>\n\n\n\n

Pre\u0161ernova Bogomila je predstavnica bogomilskega meni\u0161tva, kjer so \u017eenske vodile \u0161olstvo, samostanske bolni\u0161nice in zaveti\u0161\u010da, lahko pa so tudi opravljale duhovni\u0161ko slu\u017ebo. Nekatere so postale priznane umetnice.<\/p>\n\n\n\n

Ta Pre\u0161ernova pesnitev, ki jo je moral izdati v samozalo\u017ebi, dokazuje, da se je bogomilski duh ohranil tudi med Slovenci. Prepoznamo ga lahko tudi v Gregor\u010di\u010devih pesmih in v nekaterih drugih slovenskih literarnih delih.<\/p>\n\n\n\n

Prvi zapis o bogomilih v slovenskem tisku sem opazila v knjigi Franca Perka, Verstva Jugoslavije, <\/em>kmalu po 2. vatikanskem koncilu. Med drugim je zapisal:<\/p>\n\n\n\n

\u00bbBogomili in bosanski krstjani so verska posebnost ju\u017enih Slovanov, \u010deprav so bila sorodna gibanja tudi drugod po Evropi. So izraz odpora proti \u00bburadni\u00ab Cerkvi, ki se je v srednjem veku v svojih strukturah \u010desto oddaljila od evangeljskih idealov. Bosanski krstjani pa so \u0161e posebej povezani z bosansko dr\u017eavnostjo, kajti bili so odlo\u010dilni dejavnik v srednjeve\u0161ki bosanski dr\u017eavi. V dokumentih, ki so jih o njih napisali nasprotniki, pa so prikazani v kar najslab\u0161i lu\u010di.\u00ab<\/p>\n\n\n\n

Bogomili in Voynichev rokopis<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Med ilustracijami v VR ni vidnih kr\u0161\u010danskih simbolov iz \u010desar lahko sklepamo, da je bil avtor bolj naklonjen bogomilskim idejam. Ilustracijo kr\u0161\u010devanja odraslih v VR bi prav tako lahko pripisali bogomilom. Zaradi povezanosti slovenskih kartuzijanskih samostanov s Celjskimi grofi bi Nicholas Kempf, ki ga smatram za avtorja VR, lahko dobil podatke o bogomilski duhovnosti in o razmerah na Balkanu.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

(Povzeto iz mojega originalnega \u010dlanka, objavljenega v zborniku Slovensko staroselstvo, 2020)<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\u0160tevilni raziskovalci Voynichevega rokopisa predpostavljajo, da je VR povezan s hereti\u010dnim srednjeve\u0161kim gibanjem. Lev Levitov je celo osnoval svojo teorijo na predpostavki, da je VR liturgi\u010dna knjiga katarov, ki jih smatra za ostanek egip\u010dansko-gr\u0161kega kulta boginje Isis. Njegova teorija je bila dele\u017ena velike pozornosti, vendar ni bila sprejeta. Glede na to, da v ilustracijah ni […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[1],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2013"}],"collection":[{"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=2013"}],"version-history":[{"count":35,"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2013\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2057,"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2013\/revisions\/2057"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=2013"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=2013"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/voynichslovenianmystery.com\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=2013"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}