Slovenian Articles

VOYNICHEV ROKOPIS (VOYNICH MANUSCRIPT)

Cvetka Kocjančič

Voynichev rokopis (VR) je ena najbolj misterioznih knjig na svetu, predvsem zaradi tega, ker je pisana v čudni pisavi in v jeziku, ki do sedaj še ni bil uradno prepoznan, čeprav je bilo predlaganih že vrsto jezikov, od staroindijskega vedskega jezika do starohebrejskega, staroperzijskega, latinskega, staroturškega in do jezika Aztekov. Prvotno je obsegal 272 strani, napisanih na beneškem pergamentu, večina od teh ilustriranih z barvnimi risbami.

Knjiga vsebuje šest različnih tematskih delov, ki so jih raziskovalci poimenovali rastlinski, astrološki, biografski, kozmološki in farmacevtski del, liste s samim besedilom pa smatrajo za »recepte«.

Več kot polovico knjige predstavlja rastlinski del, ki v glavnem vsebuje strani z individualno rožo in kratkim besedilom. Na nekaj listih so tudi drugi deli rastlin in čudne posode. Večina raziskovalcev domneva, da prva beseda besedila predstavlja ime rastline, ostali del pa opis in uporabnost rastline.

V astrološkem delu so slike individualnih astroloških znakov, obkrožene navadno s koncentričnimi krogi in besedilom, zapisanim v krožni obliki. Prostor med krogi pa je zapolnjen s človeškimi figurami. Figure so ponekod oblečene, še bolj pogosto pa gole, v roki pa držijo zvezdo. Na nekaterih listih je v sredini upodobljeno sonce, obkroženo z zvezdami, v drugih zvezde, ki jim nekateri rečejo kolo večnosti.

Biografski del vsebuje risbe skupin golih ženskih figur v bazenih, ali posamezne gole figure  v različnih nastavitvah.

Kozmografija predstavlja devet med seboj povezanih krogov.

Rokopis se imenuje po Willfriedu Voynichu, poljskem antikvariatu, ki je knjigo kupil leta 1912 v Villi Mandragone v Italiji.

Niti njemu, niti raziskovalcem za njim, ni uspelo ugotoviti, kdaj in kje je bil rokopis napisan in kdo ga je napisal. V pismu, ki je bilo zataknjeno med listi knjige, ki naj bi ga leta 1665 napisal Jan Marek Marci, rektor praške univerze, nemškemu jezuitu Anthanasiusu Kircherju v Rimu, je zapisano, da je Rudolf II, cesar Svetega rimskega cesarstva in češki kralj, odštel za knjigo 600 dukatov.

Da bi bila knjiga lahko v lasti Rudolfa II, bi torej morala biti napisana pred letom 1611. V pismu je bilo tudi omenjeno, da bi utegnil biti avtor VR angleški frančiškan, alkimist Roger Bacon, kar se je pozneje izkazalo za nemogoče.

Med številnimi posamezniki, omenjenimi kot avtorji Voynichevega rokopisa, je bil tudi sam Voynich. Pismo Barescha Kircherju, ki ga je leta 1999 našel raziskovalec R. Zandbergen, to definitivno zanika.  Kircher ni prepoznal ne črk, ne jezika, v zvezi z nekim drugim dokumentom pa je omenil ilirski jezik in pisavo glagolico, ki so ji v Rimu takrat rekli abeceda Hieronima.

Špekulacije so bile opuščene, saj je bil Voynichev rokopis leta 2009 karbonsko testiran na arizonski univerzi v Tusconu, USA. Na osnovi starosti pergamenta je bil datum nastanka rokopisa določen med 1404. in 1438. letom.

Prizadevanje za dešifriranje

Odkar je bil VR prvič predstavljen, se je začelo intenzivno prizadevanje za dešifriranje in prevod te knjige, tako s strani profesionalnih kot amaterskih raziskovalcev, in celo s strani ameriške vlade. Voynichevo kodo, kot so pisavo najprej imenovali, so poskušali dešifrirati ameriški in britanski strokovnjaki (code breakers) iz prve in druge svetovne vojne.

Po Voynichevi smrti je Voynichev rokopis menjal še nekaj lastnikov in končno pristal v Beinecke Rare Books/Manuscripts Library na univerzi Yale.

Številni strokovnjaki s področja jezikoslovja in antičnih jezikov so študirali VR, da bi ugotovili vsaj to, če besedilo ustreza obliki naravnega jezika. Ker niso prepoznali jezika, so nekateri pomislili, da gre za izmišljene črke in besede, da bi se knjiga dobro prodala kot starina. Še danes nekateri menijo, da gre za potegavščino.

Besedilo v VR sestoji iz niza besed, ki jih ločuje presledek, brez vsakih drugih ločil. Kot izgleda, je razdeljeno na odstavke. Uporabljene so samo male črke.

Prvo transkripcijsko abecedo, ki je omogočala prestavitev Voynichevih znakov v latinske črke, je razvil William F. Friedman leta 1940. Pozneje so  jo drugi raziskovalci dopolnjevali. Leta 1976 je Prescott H. Currier predstavil svojo teorijo, ki predpostavlja, da je Voynichev rokopis delo vsaj dveh, če ne štirih avtorjev. Prvih 25 strani je pripisal enemu avtorju, drugih 25 pa drugemu, ki naj bi pisal v drugem podobnem jeziku.  Po njegovem mnenju naj bi isti avtor napisal tudi astrološke in biografske strani, farmacevtske strani pa naj bi napisal spet drugi avtor. Menil je, da vsaka pisana vrsta predstavlja enoto, na primer stavek. Predvsem je pomembno, da je Currier smatral jezik in pisavo kot dejansko pisavo, ne kot izmišljeni ponaredek. Voynichev znak

je smatral za  črke »iiv«, medtem ko je znak  

smatral za “iv” ali “p”.

Ker je besedi  

in

prevajal kot DAIIV in DAIV, je smatral, da je beseda DAIIV napisana na prvih petindvajsetih straneh 268-krat, medtem ko je bilo na istih straneh 148 besed

(AIIV po njegovem prepisu).  Na naslednjih petindvajsetih straneh se beseda AIIV pojavlja 137-krat, beseda DAIIV pa samo 76-krat.

Podobno je sklepal, da imata enak pomen besedi AL in AR, ki se v prvih petindvajsetih straneh pojavita 121-krat in 117-krat, v naslednjih petindvajsetih straneh pa samo 11-krat in desetkrat.

Na osnovi teh in podobnih opažanj je Currier sklepal, da sta ta dva dela napisala različna avtorja v sličnem, a drugačnem jeziku. 

EVA – evropska transkripcijska abeceda

René Zandbergen in Gabriel Landini sta iz dotedanjih transkripcijskih abeced razvila Evropsko transkripcijsko abecedo (EVA), ki jo uporabljajo raziskovalci širom po svetu, če ne za poskus prevajanja, pa vsaj za primerjavo in računalniško obdelavo.

Razširjena EVA abeceda je zasnovana tako, da omogoča identifikacijo vsakega posameznega Voynichevega znaka. To naj bi omogočalo računalniško obdelavo, vendar se je izkazalo, da EVA transkripcija ne omogoča računalniške prepoznave jezika.

Dr. Stephen Bax, profesor jezikoslovja na Bedfordshirski univerzi v Angliji, je opozoril na uporabo nepopolnih črk, tako imenovanih minimov, ki v različnih kombinacijah lahko predstavljajo štirinajst različnih črk.

Kot strokovnjak za arabske jezike je prav zaradi teh znakov opozoril na možnost povezave z arabskimi jeziki.

Ideje različnih raziskovalcev

Profesor Gonzalo Rubio, strokovnjak za antične jezike na Pennsylvania State Univerzity je izrazil prepričanje, da zaradi pomanjkanja slovničnih znamenj, ki so značilna za indo-evropske ter madžarski in finski jezik, ni veliko možnosti, da bi bil VR napisan v kakšnem evropskem jeziku.

Po mojem mnenju je tako, kot meni mnogo drugih raziskovalcev, naletel na kompliciranost jezika, ki ga ni mogoče raziskovati s pomočjo računalnika in slovarjev.

Jacques Guy je predlagal, da bi utegnilo biti besedilo VR napisano v malo znanem naravnem jeziku in v izmišljeni abecedi. Menim, da je to dokaj blizu resnice, le da ne gre za kak eksotičen azijski jezik, pač pa za jezik v središču Evrope in za abecedo, ki ima samo nekaj izmišljenih črk.

Do neke mere je imel prav tudi James R. Child, strokovnjak za indo-evropske jezike, ki je Voynichev rokopis raziskoval kot član ekipe National Security Agency (ameriške agencije za nacionalno varnost) in je leta 1976 predlagal, da je VR napisan v neznanem severno-nemškem jeziku. Namreč, tudi na ozemlju današnje Nemčije so v srednjem veku govorili slovenski (Windish) jezik, ki pa seveda ni bil ne nemški, ne germanski.

Robert Brumbaugh, profesor srednjeveške filozofije na Yale Univerzi, je predlagal, da je VR ponaredek, s katerim je avtor hotel od cesarja Rudolfa II. iztržiti kar največ denarja.  Menim, da je ta profesor premalo poznal evropsko zgodovino, da bi lahko razumel, zakaj je bil Rudolf motiviran za nakup te knjige.

Leta 1987 je Leo Levitov na podlagi proučevanja biografskega dela VR predlagal, da je VR napisana v narečju flamščine (nizozemskega jezika). Prepričan je bil, da je VR liturgični priročnik katarskega »endura« rituala. Njegova ideja ni bila sprejeta, ker da Katari niso prakticirali ritualističnega samomora in da VR ni povezan s kultom boginje Isis.

Sergio Toresella je bil mnenja, da je bil VR napisan v stilu italijanskega humanističnega gibanja in da imajo risbe rastlin alkimistično simboliko. Take knjige naj bi rabili zdravniki in vrači, da bi dokazali svojo strokovnost. Do neke mere se strinjam, da je avtor VR uporabil rastline za ezoterično komunikacijo, bolj malo verjetno pa je, da bi “čarovniki” ali “ljudski zdravilci” za ljudi in živali imeli tako sofisticirano knjigo v dokaj razumljivem slovenskem jeziku.

John Stojko je leta 1978 v svoji knjigi Letters to God’s Eye  zapisal, da VR predstavlja zbirko pisem, napisanih v ukrajinskem jeziku (brez samoglasnikov). Njegova teorija je bila ovržena, čeprav bi drugačna interpretacija “pisma”, kot “meditacija”, lahko bila deloma pravilna, saj sem tudi sama prepričana, da gre za duhovno pisanje, ki ne opisuje risb. Pa tudi ukrajinski jezik je precej podoben slovenskemu in verjetno je bilo to v srednjem veku še bolj očitno.

Ker večji del knjige predstavljajo risbe posameznih rož s kratkim besedilom, je večina raziskovalcev mnenja, da gre za opis rastlin, zato je velik del raziskave usmerjen v identifikacijo rastlin v upanju, da bi s pomočjo imena (ki naj bi ga predstavljala prva beseda v besedilu) ugotovili jezik VR. Na tem področju je opravila pionirsko delo dr. Edith Sherwood, saj se njenih identifikacij poslužujejo številni raziskovalci. Njeno teorijo, da je VR napisal mladi Michelangelo, pa so strokovnjaki zavrnili, potem ko je bil VR datiran.

Botanik Hugh O’Neill je bil prepričan, da je ena izmed rastlin sončnica, ki v Evropi ni bila znana do odkritja Amerike. Ko sem pred desetletji raziskovala gradivo za mojo knjigo Gospodar Golega ozemlja, sem naletela tudi na knjigo kanadskega pisatelja Farleya Mowata, v kateri prepričljivo piše, da so Vikingi prišli v kanadsko provinco New Foundland že stoletja pred Kolumbom in da so tam pustili mnogo sledi.

Najnovejša odkritja, da naj bi bili tudi Cheeroki Indijanci in Inki potomci Evropejcev (kar naj bi pokazalo genetsko testiranje in primerjava z okostji antičnih Minojcev) so sprožila vrsto novih teorij o odkritju Amerike že okoli leta 2.000 pr. Kr.

Leta 2012 se je v Villa Madrone v Italiji vršila mednarodna konferenca, ki je resnim raziskovalcem VR omogočila, da so svoja dognanja javno predstavili.

Leta 2014 je bil svetovne pozornosti deležen prof. Stephen Bax iz Univerze Bedfordshire, ko je oznanil, da je prevedel 14 znakov in 10 besed iz VR. Po njegovem mnenju je besedilo v VR napisano v naravnem jeziku s črkami, ne v kodi.

Leta 2014, že potem, ko je karbonsko datiranje postavilo VR v sredo 15. stoletja, sta Arthur O. Tucker in Rexford H. Talbert  predstavila svojo teorijo, da je VR napisana v nahuatl (Azteškem) jeziku Nove Španije, oziroma Mehike. Prepričana sta, da sta pozitivno identificirala 37 od 303 rastlin, šest živali, in en mineral. Menita, da je pisava podobna pisavi v Codexu Osuna iz leta 1563, napisanega v Mehiki. Tudi potem, ko je bila ta teorija podrobneje razložena v knjigi, je bila teorija odklonjena kot inferiorno raziskovalno delo.

Tudi upanje, da bo s pomočjo umetne inteligence mogoče odkriti jezik Voynichevega rokopisa, se je razblinilo, ker je teorija ostala le pri trditvi avtorjev, da je jezik VR starohebrejski. Idejo, da je jezik VR semitski, mogoče arabski, aramejski ali hebrejski, je pred kratkim ponovno predstavil nemški egiptolog Rainer Hannig. Navaja, da so te tri jezike govorili nekateri evropski učenjaki v 15. stoletju.

Raziskovalci Voynichevega rokopisa so odklonili tudi teorijo, da je Voynichev rokopis napisan v vulgarni latinščini. Eno je predstavil dr. Gerard Cheshire iz bristolske univerze, drugo pa dr. Timothy King s svojo skupino. Kingova teorija je še posebej zanimiva, ker predlaga, da je bil VR napisan v beneškem narečju vulgarne latinščine in je lokacijo nastanka opredelil v predel italijanske province Veneto, ker so tam namesto črke G uporabljali črko H.

Nekaj pozornosti sta bili deležni teorija Herrmanna, da je Voynichev rokopis napisan v pisavi in jeziku Pahlavi ter Ardicova teorija, da je VR napisan v staroturškem jeziku.

Skupni imenovalec vseh teh predlaganih jezikov je jezik predrimskih Venetov, ki je bil, kot navajajo antični pisci, podoben jeziku, ki so ga pred rimsko okupacijo govorili  Veneti in njim sorodni Vindelici, Carni, Iliri, Panoni, Histi in Liburni, pa tudi prebivalci Galacije (v današnji Turčiji). Sv. Hieronim, rojen na meji med Panonijo in Ilirijo v severnem Jadranu, je zapisal, da so v 5. stoletju v Galatčani v Turčiji še vedno govorili podoben jezik kot Galci na Balkanu in v Trierju.

Veneti so prvič omenjeni v Homerjevi Ilijadi in naj bi sodelovali v Trojanski vojni, ki se je vršila okoli 13. st. p. n. št. kot zavezniki Trojancev. Da so bili Veneti predniki Slovanov, navaja v 6. st. p. n. št. gotski zgodovinar Jordanes v svoji knjigi Getica. V njej je zapisal, da so bili Slovani in Anti isto ljudstvo kot Veneti in da so živeli v demokraciji.

Jezikovna povezava med slovenskim in staroindijskim, perzijskim in armenskim ter staronemškim jezikom pa je razvidna tudi iz slovenskega etimološkega slovarja.

Voynichev rokopis sem odkrila povsem po naključju in s pomočjo EVA abecede v besedilu odkrila toliko slovenskih besed, da sem bila prepričana, da to ni bilo zgolj naključje. Po treh letih intenzivne raziskave in zamenjavi nekaterih znakov EVA abecede sem uspela razviti slovensko transkripcijsko abecedo, ki ustreza celotnemu besedilu VR ter jo potrditi s pisavo in stilom pisanja v dokumentih iz 15. stoletja, napisanih v slovenskem etničnem prostoru, še posebej s Stiškim rokopisom (1428). Besede in gramatično strukturo sem primerjala tudi s pisanjem slovenskih protestantskih piscev, pa tudi s pisanjem prvih kajkavskih piscev. Besede in posebej zapis besed sem primerjala še z zapisi v različnih slovarjih iz 16. stoletja (hrvaških in slovenskih). Ugotovila sem, da jezik Voynichecega rokopisa bolj streza slovenskemu kot hrvaškemu kajkavskemu jeziku.

Moja raziskava je bila usmerjena tudi v analizo in abstraktni pomen slikovnega gradiva v VR in njegovo povezavo z zgodovinskim, verskim in političnim stanjem in vlogi slovensko govorečega geografskega prostora, ki je bil v 15. stoletju razdeljen med kraljestva Nemčije, Madžarske, Hrvaške in Venecije.

Zgodovinsko povezanost s Češko je vsekakor predstavljala dinastija Celjskih grofov. Barbara Celjska je bila poročena s cesarjem Svetega rimskega cesarstva Sigismundom Luksemburškim, ki je bil po materini strani češkega rodu. V času, ko je bil napisal Voyničev rokopis, so Celjski grofje predstavljali eno najmočnejših dinastij v Evropi, ki bi dejansko lahko za stalno zamenjala Habsburžane, če ne bi bil zadnji Celjski grof umorjen. To bi bil lahko tudi eden vzrokov za promocijo slovenske pisave z latinskimi črkami, kar bi Celjane ločevalo od Hrvaških glagoljašev in Habsburških Avstrijcev, s katerima so bili Celjski grofje v sporu.

Zapis slovenskega jezika z latinskimi črkami bi vsekakor ustrezal tudi cerkvenim reformatorjem 15. stoletja, med katerimi je izstopal kartuzijan Nicholas Kempf, po rodu iz Strasburga in velik zagovornih Husitov in Bazelskega koncila, ki je več kot 40 let deloval kot prior v Jurkloštru in v Pleterju in je napisal več kot 30 knjig, od katerih se jih je zelo malo ohranilo. Glede na to, da je bil filozof, vzgojitelj, pesnik, mistik, pisatelj in teolog, ki se je zavzemal za uporabo narodnega jezika v bogoslužju, ga smatram za avtorja Voynichevega rokopisa. Njegove ideje so deloma uresničili slovenski protestantski pisci sto let pozneje, katoliška cerkev pa je šele sredi prejšnjega stoletja uvedla narodne jezike v bogoslužje.

Voynichev rokopis kaže slično komplicirano slovenščino, kakršno so uporabljali slovenski protestantski pisatelji, z razliko nekaterih črk, ki so bile v uporabi pred 16. stoletjem (kot v Stiškem rokopisu), za nekatere slovenske glasove (SV, CV, ZV) pa je avtor izoblikoval posebne znake, tako da bi jih lahko uporabljali Slovenci v različnih političnih enotah (Avstriji, Italiji, Madžarski), kjer so veljale različne konvencije, ki so pisanje v slovenščini komplicirale. Iz komparativnih dokumentov, ki sem jih uporabljala za mojo raziskavo, je razvidno, da se je oblika nekaterih latinskih črk v 15. stoletju spreminjala in da so nekatere slovenske glasove v različnih geografskih področjih pisali v različnih kombinacijah latinskih črk.

V komparativnih dokumentih sem našla trinajst enakih črk kot v Voynichevem rokopisu in vsaj pet podobnih črk.

Samo s pomočjo EVA transkripcijske abecede mi je uspelo prepoznati preko 150 fonetično zapisanih slovenskih besed v direktnem prevodu (črka za črko). Nekatere pa so zapisane tako kot so še danes v uporabi v knjižni slovenščini. Ko sem EVA abecedo nekoliko spremenila, se je število prepoznavnih besed močno povečalo; tako obstaja možnost, da bo Voynichev rokopis mogoče prevesti, kar bo seveda dolgotrajen proces, ker imajo številne besede več različnih pomenov in ker je ponekod pisava obledela do te mere, da je črke težko razlikovati.

Kljub temu, da v Voynichevem rokopisu ni ločil, je mogoče v besedilu prepoznati stavke in slovnično obliko glagolov, samostalnikov, pridevnikov, zaimkov in značilnih slovenskih narečnih fraz.

V angleškem delu lahko najdete podrobnejšo analizo slovnice Voynichevega rokopisa, vključno s kopijami individualnih besed v prepisu ter slovenskem in angleškem prevodu:

© Copyright 2020 Cvetka Kocjancic. All Rights Reserved. 

Pictures: The Beinecke Rare Book & Manuscript Library,
Yale University Library in New Haven, Connecticut

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *