VOYNICHEV ROKOPIS IN SREDNJEVEŠKI BOGOMILI

Številni raziskovalci Voynichevega rokopisa predpostavljajo, da je VR povezan s heretičnim srednjeveškim gibanjem. Lev Levitov je celo osnoval svojo teorijo na predpostavki, da je VR liturgična knjiga katarov, ki jih smatra za ostanek egipčansko-grškega kulta boginje Isis. Njegova teorija je bila deležna velike pozornosti, vendar ni bila sprejeta. Glede na to, da v ilustracijah ni vidnih krščanskih simbolov pa strokovnjaki smatrajo, da je VR povezan s heretičnim gibanjem tistega časa.

Najmočnejše heretično gibanje, ki je obstajalo v Evropi štiri stoletja in imelo velik vpliv na duhovnost in politiko, je bil bogomilizem, ki je imel svoj začetek v Bolgariji (v Ohridu in Prespi, današnji Makedoniji).

V Bosni je bogomilstvo postalo državna religija. V Evropi so bogomili vplivali na nastanek italijanskih patarenov in francoskih katarov, s katerimi so imeli tesne zveze, pa tudi na številna druga verska gibanja, ki so se upirala uradni institucionalni Cerkvi. Zaradi tega so bili bogomili preganjani tako s strani bizantinske kot tudi rimske Cerkve.

Bogomili so predstavljali slovansko duhovno gibanje, ki je nastalo v Makedoniji v času, ko so tam iz Moravske pregnani učenci Sv. Metoda začeli širiti vero in pismenost. Izstopali so po tem, da so bili preprosti, delovni, miroljubni, in da so dajali prednost duhovnemu življenju in obsojali materializem.

V Makedoniji so na nastanek bogomilov vplivali pavlikijanci, ki so jih Bizantinci naselili v Trakiji, od koder so organizirali aktivno misijonsko dejavnost na Balkanu.

Pavlikijanci

Do nedavnega je veljalo, da so si pavlikijanci nadeli ime po Pavlu iz Samostana v severni Mezopotamiji, zadnje čase pa vse bolj prevladuje prepričanje, da gre za novozaveznega apostola Pavla. Najbolj so bili aktivni med letoma 650 in 872. Ustanovitelj te verske ločine je bil Armenec Konstantin. Bili so preprosti, krščevali so samo odrasle, veliko so molili in se postili ter brali sveto pismo Nove Zaveze. O njih so se ohranile le tiste informacije, ki so jih zapisali njihovi nasprotniki, zato je možno, da so bili nerazumljeni ali namerno prikazani kot  nevarni heretiki, še posebej ker so se uprli čaščenju križa, ikon in svetnikov, kar so nekateri cesarji kaznovali, drugi pa ne. Cesar Leon III Sirec je leta 726 z zakonom prepovedal uporabo ikon, čemur so nasprotovali rimski papeži. Ta verski spor je zajel celotno bizantinsko cesarstvo in tudi zahodno Evropo.  

Širitev pavlikijancev po Evropi

Najhujše preganjanje pavlikijancev je sprožila kmečka vstaja, ki jo je vodil Tomas Slovan v Mali Aziji v letih od 820 do 824. Teodora, ki je zastopala cesarja Mihaela II, je ponovno vzpostavila češčenje ikon in dala pobiti okoli 100.000 armenskih pavlikijancev. Preostali so se zatekli k Perzijcem in tam leta 844 ustanovili svojo mestno državo Tephrice, ki je v številnih virih omenjena kot versko zelo tolerantna.

To je bilo torej le nekaj let poprej, kot je cesar Mihael II poslal slovanska misijonarja Cirila in Metoda v Veliko Moravsko. V Tesalonikiju (danes Solunu), je bilo takrat že toliko Slovenov, da so bili prebivalci praktično dvojezični.

Opozicija uradni bizantinski cerkvi na vzhodu se je nadaljevala in leta 970 je bizantinski cesar preselil 200.000 armenskih pavlikijancev v današnjo Bolgarijo, v mesto Plovdiv. Po nekaterih drugih virih naj bi pred bizantinskim preganjanjem zbežali v prvo bolgarsko državo. Od tam so organizirali misijonsko dejavnost v Bolgariji in drugod po Balkanu.

Bogomili so bili sorodni s pavlikijanci, tako glede doktrine kot tudi glede krščanskega življenja v praksi. Obe verski ločini sta nastali kot upor proti uradni cerkvi, ki je svoje dogme in zakone prirejala fevdalnemu sistemu, in proti nenehnim vojnam, ki so vladarjem služile za širjenje njihovih kraljestev, pri čemer so najbolj trpeli vojaki in preprosti ljudje. Jezusovo izročilo, ki je bilo namenjeno predvsem za osvoboditev teptanih in zatiranih, so zasenčile razne cerkvene dogme, ki so dopuščale stvari proti katerim se je Jezus najbolj boril – korupcijo v cerkvenih krogih in pobijanje v imenu Boga za obrambo vere.

Po Iliriku in Dalmaciji se je krščanstvo širilo že v času sv. Pavla, ki je oznanjal evangelij v makedonskem mestu Filipi (danes v Grčiji), v Dalmacijo pa je poslal svojega sodelavca Tita. Za rimsko provinco Panonijo je oglejski patriarh že v 3. stoletju ustanovil škofijo na Ptuju, ki je segala vse do današnje Sremske Mitrovice. Pa tudi številni krščanski mučenci iz obdobja cesarjev Dioklecijana in Nera pričajo o zgodnjem krščanstvu na Balkanu. Razumljivo bi torej bilo, da bi pavlikijanci naleteli na plodna tla na Balkanu.

Pavlikijancem pripisujejo tudi arijansko zmoto. Panonski škof Viktorinus je bil arijanske vere in zelo kritičen do Rima, ki ga je enačil s svetopisemsko prostitutko. Arijske vere so bili tudi Vandali, Langobardi, Vizigoti in celo Franki (do leta 496).

 Bogomili

Bogomili so se pod tem imenom prvič pojavili v 10. stoletju. Gibanje je nastalo kot odmev na nastajajoči fevdalni sistem v Bolgariji in kot reakcija na cerkveno hierarhijo. Ime so domnevno dobili po njihovem voditelju Bogomilu.

Bogomil je bil sodobnik Klemena Ohridskega, škofa, vzgojitelja in pisatelja, nekdanjega Metodovega sodelavca, ki se je po izgonu iz Moravske zatekel v Ohrid.

Za Bogomile so v staroslovenskih cerkvenih dokumentih pogosto uporabljali tudi izraz babuni, kar je originalno pomenilo »lahkoveren, dojemljiv za magijo«, kot je zapisano v wikipediji in številnih drugih virih.

Ker so bili bogomili preganjani tako s straniRimske kot tudi Bizantinske Cerkve, je bila večina njihovih originalnih dokumentov uničena, zato je težko ugotoviti, kako so bili povezani z Metodovo Staroslovensko Cerkvijo, ker je tudi o tej malo zgodovinskih virov, razen da je bil že sam Metod obdolžen krivoverstva, ker je uporabljal slovenski jezik in ker se je v nekaterih stvareh razhajal z Rimsko Cerkvijo.

Kot je razvidno iz zgornjih dveh zemljevidov, zgodovinski viri enačijo Katare in bogomile, čeprav so med njimi obstajale tudi razlike (na istih mestih so se poprej širili pavlikijanci). V Bosni je obstajala posebna zvrst bogomilizma, ki je bil štiri stoletja uradna državna religija, ločena od Rima.

Bogomili so odklanjali cerkveno hierarhijo in še posebej nemoralno življenje višje duhovščine, pa tudi čaščenje križa, ikon, relikvij in svetnikov ter razkošna cerkvena oblačila in rituale. Tudi njihovi preganjalci so priznavali krščansko življenje bogomilov, vendar so to smatrali zgolj kot “navidezno”.

Zakramente so bogomili smatrali kot simbolično spominsko dejanje; za hostije so uporabljali navaden kruh. Njihova najpomembnejša molitev je bila Očenaš. Koncepta vic niso priznavali, nebesa pa so razumeli kot zedinjenje s Svetim Duhom. Od svetopisemskih knjig so uporabljali štiri evangelije in Apostolska dela, pismo stare zaveze pa so odklanjali. Prizadevali so se za širjenje knjig in za promocijo pismenosti v narodnem jeziku, predvsem pa za moralno-etične vrednote svojih pripadnikov, ki naj bi z zgledom izzivali kristjane.

Krščevali so samo odrasle, ki so za krst sami zaprosili in se nanj tudi duhovno pripravili. Svoje verske obrede so opravljali v navadnih hišah. Bogomili so sami sebe imenovali »krstjani«, kar nekateri prevajajo kot »kristjani«. Zanimivo je, da Slovenci uporabljajo izraz za iniciacijo v krščanstvo »krst« in da so tudi ameriški »baptisti«, ki smatrajo bogomile za svoje predhodnike, dobili ime po njih. 

Franc Perko, slovenski teolog, ki je dolgo deloval kot škof v Beogradu, je o  njih zapisal sledeče:

»Med ljudstvom so bili bogomili zelo priljubljeni. Preprosti ljudje so jih imeli za predstavnike čistega krščanstva. Bogomili so namreč opozarjali na evangelijsko uboštvo in bratstvo, sami so dajali zgled vzvišene morale. Pravi bogomil je moral popolnoma obvladati samega sebe, ni smel lagati, nikogar varati, nikomur prisegati, nikoli uživati mesa in druge živalske hrane razen rib, ohranjati je moral popolno spolno zdržnost in živeti skromno. Seveda je bila te visoke zahteve zmožna izpolnjevati le majhna skupina izbrancev. Do drugih pa so bili ti izbranci obzirni in popustljivi. /…/ Nihče ni smel prositi, pač pa si je moral z delom služiti vsakdanji kruh. Bolnike in dela nezmožne so vzdrževali z darovi in zapuščinami. Vsak se je moral varovati jeze in tudi z živalmi ravnati dobrohotno. Za tiste, ki so se pregrešili, so imeli ob mesečnih shodih javno očiščevanje.« (Verstva Jugoslavije, str. 25)

L. P. Brockett ugotavlja, da so bogomili svojo organizacijo prevzeli od slovanskih plemen, kjer je ožjo skupnost vodil  župan, širšo skupnost pa nadžupan, nad njimi pa so bili princi in kralji. Omenja tudi, da je bilo v 13. stoletju v Zahodni Evropi 13 bogomilskih provinc, ki so imele izvor v Bosni in Bolgariji.

Ženske so imele enakopravno vlogo v Cerkvi. Veliko so se ukvarjale z dobrodelno dejavnostjo: ustanavljale so samostane, kjer so skrbele za reveže in bolnike ter vodile šole.

Bogomili so bili nedvomno povezani z Metodovo slovensko Cerkvijo, saj so uporabljali slovensko literaturo ali prevode iz starocerkvene slovenščine v razne nacionalne jezike.

Metodova slovenska Cerkev in bogomili

Zanimivo je, da so se pavlikijanci v Armeniji pojavili nekako v istem času, kot so Sloveni začeli vpadati v Bizantinsko cesarstvo in Solun spremenili v dvojezično mesto. Iz tega bi lahko sklepali, da so venetsko-panonska plemena, ki so po številnih vojnah ostala severno od Donave in ohranila svoj venetski (proto-slovenski) jezik, ki so ga ponovno začeli uporabljati tudi na ozemlju nekdanjega Ilirika in Dalmacije, in da sta ga Sv. Ciril in Metod v pisni obliki prinesla nazaj v Panonijo, kjer je postal uradni jezik Metodove slovenske škofije. Nekateri zgodovinarji predpostavljajo, da je obstajala Slovenija – Sklavinija tudi nekje v današnji Makedoniji, spet drugi smatrajo, da je beseda Slav (Sclav) označevala vsa plemena, ki so govorila soroden jezik, tudi če so bila etnično mešana.

Moravski in Panonski Slovenci so bili prvi, ki so se osvobodili Avarov in ustanovili prvo slovensko državo, poznano kot Samovo kraljestvo, iz česar je nastala Karantanija, ki je zaradi ponovnih vpadov Avarov izgubila svojo samostojnost in je v zameno za vojaško pomoč morala sprejeti nadoblast Frankov in krščansko vero s strani bavarskih škofov.

Do 9. stoletja so druga slovanska plemena v vzhodnem in južnem delu Evrope dosegla relativno svobodo pod Bizantinskim cesarstvom.

Frankovska nadvlada in pokristjanjevanje sta povzročila tudi širjenje fevdalizma, kar je bilo tuje slovenskim plemenom, ki so poprej živela v manjših skupnostih in demokraciji. Moravski knez Rastislav se je zavedal, da samo z vojsko ne bo mogel preprečiti frankovskega vpliva. Kot piše Vasil Gluchman, je rešitev videl samo v samostojni državi, ki bi temeljila na neodvisni cerkveni strukturi in pravnem sistemu, primernemu razmeram in potrebam moravskih Slovenov. Računal je na implementacijo krščanske morale v življenje moravske aristokracije in drugih prebivalcev ter na močno narodnostno identiteto in jezikovno, kulturno, literarno in versko enotnost.

Rastislav je najprej zaprosil rimskega papeža, naj na Moravskem ustanovi škofijo. Ker tega ni dosegel, se je obrnil na bizantinskega cesarja Mihaela III. Le-ta je leta 863 poslal na Moravsko Cirila in Metoda, ki sta s svojimi sodelavci organizirala verski in kulturni center in za potrebe slovanskega bogoslužja prevedla verske knjige in pripravila za staroslovenski jezik primerno abecedo – glagolico.

Zaradi uporabe jezika, ki je bil razumljiv preprostim ljudem (pozneje poznan kot starocerkvena slovenščina), pa tudi zaradi njihovega kulturnega dela, so postali Metodovi duhovniki zelo priljubljeni, kar bavarski škofje niso mirno sprejeli ter so Cirila in Metoda obdolžili krivoverstva.

Zaradi uporabe slovenskega jezika sta morala v Rim na zagovor. Med potjo sta se ustavila pri mejnem slovenskem grofu Koclju (od 869 do 874 samostojni slovenski knez), ki se je tudi navdušil za bogoslužje v narodnem jeziku in zaprosil rimskega papeža, naj Metoda posveti v škofa.

Ciril (Konstantin) je v Rimu umrl, Metodu pa je papež Hadrijan dovolil uporabo slovenskega jezika, glagolske pisave in vhodnega obredja. Da bi obdržal Slovane v Rimski Cerkvi, je Metoda leta 869 posvetil v škofa in mu dodelil nekdanjo panonsko škofijo. Tako je nastala panonsko-moravska nadškofija s središčem v Sirmiju (danes Sremska Mitrovica).

V času Cirila in Metoda je Kocljeva kneževina obsegala območje zdajšnjega Porabja, Prekmurja in Panonske nižine. Ker se je v 9. stoletju tja preselilo veliko Karantancev, latinski viri imenujejo Spodnjo Panonijo tudi Carantanorum regio: Deželo Karantancev.

Za lokacijo zgodovinske Moravske velja ozemlje današnjih republik Češke in Slovaške, na jugu pa je mejila na Slovensko kneževino kneza Koclja.

Velikomoravska je postala močna sila v srednji Evropi in je ogrožala tako vzhod kot tudi zahod.

Ker so se Bavarski škofje počutili ogrožene zaradi Metodove priljubljenosti, so ga leta 870 ujeli in zaprli. Na papeževo posredovanje je bil leta 873 izpuščen in se je lahko vrnil na škofovsko mesto v Blatnograd (danes Mosaburg na Madžarskem) ob Blatnem jezeru, ki je bil center Kocljeveve kneževine, po Kocljevi smrti leta 875 pa se je moral preseliti više na sever, na Moravsko. Umrl je leta 885 v Višegradu (Praga ali Madžarska).

Po Metodovi smrti je Svetopolk s pomočjo Wichinga (ali Viching), novega švabskega škofa v Nitri (danes na Slovaškem), odločno stopil na stran bavarske duhovščine in uvedel latinsko bogoslužje, kot je to zahteval papež Štefan VI.

Metodovi učenci so se temu uprli in so ostali zvesti Metodovi slovenski Cerkvi, zato so bili preganjani, mučeni, prodani kot sužnji in izgnani iz Velikomoravske.

Kot ugotavlja Vasil Gluchman, Svetopolk ni pričakoval, ko se je povezal s frankovskim kraljem Arnulfom, da si bo le-ta podredil Velikomoravsko in jo preimenoval v Veliko Karantanijo.

Ko so Madžari (starejše ime je Ogri) uničili Velikomoravsko v letih od 904 do 906, je kot nova sila nastala Ogrska, ki se je na osebni družinski ravni ogrskih knezov in kraljev, pa tudi na politični ravni, povezala s Franki in rimsko Cerkvijo, za seboj pa je potegnila tudi Slovence nekdanje Metodove slovenske škofije, ki je temeljila na grškem obredu, starocerkvenem slovenskem jeziku in pripadnosti rimskemu papežu.

Razkol krščanstva na katoliško in pravoslavno veroizpoved v 11. stoletju je vplival na to, da so Slovenci in Hrvatje obdržali rimski obred, Sloveni na južnem Balkanu pa bizantinski obred. Medsebojni vplivi so povzročili številna verska gibanja in ločine, nekatere bolj, druge manj heretične, nekatere pa tudi po krivici obdolžene za heretične.

Čaščenje Cirila in Metoda se je razširilo še posebej med pravoslavnimi slovenskimi cerkvami, pa tudi med Sloveni rimske katoliške izpovedi, toda v papeških dokumentih ju je šele papež Leon XIII leta 1880 imenoval za »apostola Slovanov«, papež Janez Pavel II pa ju je leta 1980 imenoval za kozavetnika Evrope.

Širjenje in preganjanje bogomilov po Balkanu in Evropi

Zgodovinarji se strinjajo, da so bili bogomili slovansko versko gibanje in da so poleg svoje zvrsti vere širili tudi pismenstvo in literaturo, za kar so v Bolgariji (ki je sprva vključevala tudi Makedonijo in del Srbije) za krščanstvo in pismenstvo najbolj zaslužni nekdanji Metodovi učenci.

Ker se je Bolgarija tisti čas poskušala osvoboditi bizantinske nadvlade, je dokaj možno, da je bogomilsko gibanje vključilo tudi nacionalistične ter proti-bizantinske in proti-rimske ideje.

Okoli leta 1050 so bogomile zalotili v samostanu v Carigradu. Cesar je dal javno zažgati njihovega voditelja, preostale pa so prisilili k spreobrnitvi ali jih dosmrtno zaprli.

Iz Bolgarije so se Bogomili najprej razširili v Srbijo, ki si je tisti čas tudi prizadevala, da bi se otresla bizantinske oblasti. Leta 1172, ko je bil Štefan Nemanja veliki župan v Srbiji, se je pridružil proti-bizantinski koaliciji Benečanov, Madžarov in Svetega rimskega cesarstva. Nemanja je bil sicer krščen v rimski veri,  kar pomeni, da so Srbi sprejeli povabilo Papeža Janeza VIII, ki ga je leta 873 poslal knezu Mutimiru v Split, naj se po zgledu svojih prednikov priključijo Panonsko-moravski škofiji. Leta 870 je bila Srbija na vzhodni meji Metodove škofije in bi Rimska cerkev s priključitvijo Srbije tej škofiji spet dobila vpliv nad celim zahodnim Balkanom.

Papež Janez X je leta 924 prepovedal uporabo slovenske liturgije in zahteval, da jo nadomestijo z latinsko. V Dalmacijo je poslal dva svoja legata s pismi za hrvaškega kralja Tomislava, za Mihaela, vojvodo Zahumja (srb. Zahumlje ali Hum, danes pokrajina Hercegovina), in za splitskega nadškofa. V njih jih je opozoril, da morajo popraviti nekatere doktrine, ki so jih prejeli od Metoda in jih uskladiti z zahtevami Rimske Cerkve, ter da morajo maševati v latinščini »po vseh slovenskih deželah«. V tem pismu niso konkretno omenjeni bogomili, vendar se je takrat začelo preganjanje »heretikov«, ki so jih zgodovinarji pozneje imenovali bogomili.

Splitska sinoda, ki je sledila, je potrdila primat Dalmacije in Hrvaške splitskemu škofu, sprejela pa je tudi nekatere disciplinske zakone, ki so prepovedali ordinacijo duhovnikov, ki niso znali latinsko, pa tudi maševanje v staroslovenskem jeziku, razen kjer je bilo pomanjkanje duhovnikov, za kar bi morali dobiti izrecno papeževo dovoljenje.  

Sto let pozneje so se politične razmere na Balkanu močno spremenile. Ogrska je postala močna sila, ki je pripomogla k nastanku treh balkanskih kraljevin – srbske, hrvaške in bosanske, ker so bili kralji družinsko povezani.

Najprej je bil Štefan Nemanje s potrditvijo rimskega papeža okronan za prvega srbskega kralja, potem je njegov sin Rastko, z meniškim imenom Sava, postal škof in nato še prvi patriarh samostojne Srbske ortodoksne cerkve.

Na proces odcepitve je vplivala samovoljnost benečanskih voditeljev 4. križarske vojne, ki so kljub pozivu papeža Inocenca III, naj ne napadejo krščanskih držav, napadli in razdejali Zadar, potem pa še Carigrad, tako da si je Sveto rimsko cesarstvo s papežem vred nakopalo sovraštvo nekdanjih zaveznic.

Kako je vse to vplivalo na razvoj bogomilstva, je težko ugotoviti. Še teže je poskušati opisati na kratko. Dejstvo pa je, da se je ob vseh večjih napakah uradne Cerkve in s cerkvijo povezanih vladarjev pojavljalo proticerkveno gibanje kot vest iz zgodnjih krščanskih časov, kot nekakšna alternativa uradni Cerkvi.

Nemanja je heretike zelo kruto preganjal. Bogomilskemu učitelju je dal odrezati jezik, povečini pa jih je izgnal iz dežele, zaplenil njihovo imetje in sežgal njihove knjige.

Bogomili so prišli v Italijo že v 10. stoletju. Tam so bili poznani kot patareni. Najbolj so bili aktivni v Lombardiji. Na povelje papeža Honorija III so jih začeli preganjati iz vseh italijanskih mest, kar ni bilo lahko, ker so bili zelo priljubljeni med preprostimi ljudmi, pa tudi med plemstvom, še posebej v Milanu.

J. in B. Hamilton v knjigi Christian Dualist Heresies in the Byzantine World (Krščanske dualistične herezije) navajata, da je italijanski inkvizitor med dualističnimi cerkvami omenil tudi slovensko cerkev (The Church of Sclavonia). Nikjer ni razloženo, če je pri tem mišljena panonska Slovenija, ali starocerkvena skupnost v Istri, ki je spadala pod Oglejski patriarhat (glagoljaši).

Iz Italije se je bogomilizem razširil v Francijo, posebno v Languedoc, ter na Nizozemsko in v Nemčijo. V Franciji so bili bogomili poznani pod imenom katari. Imeli so podobno organizacijo in doktrine kot bogomili, a so uporabljali svoj narodni jezik.

Nekateri raziskovalci menijo, da sta v Franciji obstajali dve vrsti katarizma – radikalni, ki se je širil posebno med intelektualci, in bogomilstvo, ki je bilo povezano z bosanskimi bogomili in je pritegovalo preproste ljudske množice pa tudi veliko plemstva. Obe sta temeljili na skupnih etičnih in moralnih principih.

Ker katarov v Franciji, kjer so bili najbolj množični, niso mogli dobiti nazaj v rimsko Cerkev, je Papež Inocent III. poslal nadnje križarsko vojsko. Direkten povod za vojno pa je bil umor papeževega legata v Languedocu. Vojna proti katarom je trajala od leta 1208 do leta 1244, v njej pa naj bi bilo (če verjamemo zgodovinskim virom) pobitih okoli milijon katarov.

Ker so bile katarske knjige požgane, je o njih ostalo malo objektivnih virov. Največ informacij o njih so rekonstruirali iz dveh ohranjenih dokumentov.

Leta 1851 so v Franciji odkrili nedatiran rokopis iz zadnjega obdobja francoskega ali italijanskega bogomilistva. Poleg Očenaša vsebuje tudi 17 verzov Janezovega evangelija v latinščini. Preostali del je v jeziku, ki so ga govorili v Provansi in vsebuje obrazec za spoved, obrazec za sprejem v bogomilsko vero, obrazec za posvetitev perfektov, splošne napotke za vernike, ter obrazec za consolementum, njihov najvažnejši zakrament, ki je predstavljal bogomilsko enačico mašniškega posvečenja in  maziljenja za umirajoče. Predpostavljajo, da je bil ta molitvenik namenjen spreobrnjencem iz katoliške vere.

Dimitri Obolensky omenja tudi Skrivnostno katarsko knjigo, poznano pod imenom Liber Sancti Johannis ali Faux Evangile, ki je pisana v obliki dialoga med Jezusom in njegovim najljubšim apostolom Janezom Evangelistom.

Bogomilstvo v Porenju se je razvilo iz bizantinske krščanske duhovnosti in zahtev po cerkvenih reformah v zahodni Evropi. Najprej se je leta 1143 pojavilo v Kölnu, vendar je potem ko je bilo nekaj bogomilov sežganih na grmadi, v naslednjih dvajsetih letih povsem izginilo. 

Bosanski krstjani

Posebno zvrst bogomilizma predstavljajo bosanski krstjani, ki so se v začetku 11. stoletja tako usidrali v bosanski banovini, da so postali državna religija.

Po razpadu Velikomoravske so Madžari prevzeli vodilno vlogo v Panoniji in na Balkanu. Bosanski bani, zastopniki madžarskega kralja, so bili praktično samostojni, v vojnah so si s Hrvati, Srbi in Madžari pogosto medsebojno pomagali, v dinastičnih sporih pa so večkrat posegali po ozemlju svojih nasprotnikov. Od desetega stoletja naprej so bili od Bizantinskega cesarstva povsem ločeni.

Čeprav so mdžarski kralji dopustili svojim zastopnikom na Balkanu dovolj samostojnosti, so morali proti bogomilom ukrepati na zahtevo rimskih papežev, ki so jih večkrat pozivali, naj zatrejo »heretike« v svojem kraljestvu.

Večina zgodovinarjev meni, da so bogomili med letoma 1172 in 1180 iz Raške zbežali v Zahumje in Bosno. Vukan, srbski župan Zahumja, je leta 1199 opozoril papeža Inocenca II, da je bosanski ban Kulin sprejel heretike, ki jih smatra za kristjane, in da je tudi sam z ženo Vojslavo sprejel to vero in vanjo zapeljal okoli 10.000 Bosancev.

Za širjenje bogomilske vere v Bosni sta imela največ zaslug Rustudij (Aristodij) in njegov brat Matej, grška zlatarja, lepopisca in slikarja rokopisov, ki sta nekaj časa živela v Zadru in Splitu, od tam pa naj bi prišla v Bosno, kjer je Rustudij postal poglavar bosanske Cerkve (prvi »ded«).

Thomas J. Butler v svojem delu o bosanskih  bogomilih navaja, da je verjetno Rustudij, potem ko je bil izgnan iz Splita, začel novo smer bogomilstva, katerega pripadniki so se imenovali bosanski krstjani.

Kulin je tudi pred papežem zagovarjal bosanske bogomile in njihovo doktrino. Na njegovo povabilo je papež poslal svojega legata Ivana de Kazamarisa (angl. John de Casamaris) in dubrovniškega nadškofa Marina v Bosno, kjer sta vso zimo raziskovala vernost Bosancev. Thomas J. Butler domneva, da je Marin kot prevajalec pogosto sam dal legatu odgovore, ki jih je želel slišati, tako da se je zadovoljen vrnil v Rim, potem ko mu je aprila 1203 sedem priorjev Bosanskih krstjanov na Bilinem Polju podpisalo obljubo, ki se je nanašala na cerkveno organizacijo in prakso. Menihi so zagotovili vdanost Rimski Cerkvi in obljubili, da bo opat, ki ga bodo sami zvolili, moral biti potrjen tudi s strani papeža. Strinjali so se, da bodo zgradili kapele z oltarji in križi, kjer bodo duhovniki opravljali maše in delili obhajilo vsaj sedemkrat letno ob glavnih praznikih, ter da bodo duhovniki tudi spovedovali in dajali pokoro. Menihi so obljubili, da bodo ob cerkvah uredili pokopališča ter da bodo opravljali dnevne in nočne molitve, brali Sveto pismo stare in nove zaveze ter da bodo upoštevali od Rimske Cerkve predpisan post. Strinjali so se prav tako, da bodo ločili ženske samostane od moških in da se ne bodo več nazivali »krstjani«, ampak bratje. Iz teh obljub je dejansko razvidno, v čem so se od rimskega obredja in prakse oddaljili.

Kljub novemu škofu, ki je bil poslan iz Dubrovnika, je Rustudij še vedno ostal vladar bosanske Cerkve in njegova veljava je tako narasla, da so ga smatrali tudi za voditelja vseh paterenov in albižanov. Bosna je postala zatočišče vseh preganjanih evropskih bogomilov, katarov in patarenov.

Po smrti bana Kulina leta 1205 je madžarski kralj Andrej, na željo Papeža Inocenca II, postavil zavednega katoličana Sibislava za bana Usore in kot navajajo številni viri, se je tudi ta spreobrnil v bogomilsko vero.

Bogomilska vera se je potem še hitreje širila po Bosni, pa tudi po Sloveniji, Krajnski, Hrvaški, Istri in Dalmaciji. Nekateri viri navajajo, da okoli leta 1221, razen bogomilskih v Bosni drugih duhovnikov ni bilo.

Pritisk papežev na Madžare, da naj zatrejo bogomilstvo v Bosni se je stopnjeval in tako je leta 1238 hrvaški ban Koloman z veliko vojsko napadel Bosno in Hercegovino. Več tisoč bogomilov je bilo pobitih in papež Gregor IX je leta 1240 čestital Kolomanu, da je »ponovno vzpostavil luč katoliške čistosti«.

Leta 1252 je papež Innocent IV podredil bosanske škofe madžarski škofiji v Kalocsu, zaradi česar se je bosanska cerkev odcepila od Rima. Leta 1291 je papež poslal frančiškane, ki so vodili v Bosni inkvizicijo.

Štefan II Kotromanić, ki je leta 1322 postal bosanski ban, je zavzel kneževino Hum, ki je poprej pripadala Srbiji, in omogočil Bosni dostop do morja. Dosegel je sporazum z Rimom in papeža prepričal, da je zvest katoličan ter dopustil, da so katoliški misijonarji širili svoj vpliv.

Naslednjih šestdeset let je bilo relativno mirnih. Potem je Bosna spet prišla pod Madžare in pod rimsko Cerkev.

Papež Benedikt XII je leta 1337 odkril, da je v Bosni še vedno polno »heretikov«, zato je pozval madžarskega kralja in bane sosednjih dežel, naj posredujejo in jih v Bosni zatrejo.

Leta 1340 je srbski car Dušan prevzel nadoblast v Bolgariji, Bosni, v delu Ogrske in Bizanca.

Sam ni bil naklonjen rimski Cerkvi, ker pa se je smatral za cesarja velike Srbije, je začel bogomile intenzivno kaznovati z vtisom žiga na čelo in pregonom iz države.

Z Dušanovo smrtjo leta 1355 se je končala srbska nadvlada in tako je Štefan I Kotromanović (vladal 1314-1353) poskušal dobiti na svojo stran vazale iz večjega dela Hercegovine, Raške in Zete (danes Črna gora).

Njegov sin Štefan II Katromanić je bil bosanski ban od 1322 do 1353, skupaj z bratom Vladislavom Kotromanićem (razen prvih štirih let). Po nekaterih virih je bil Štefan II pataren.

Leta 1353 je postal bosanski ban Vladislavov sin Tvrtko Kotromanić. Tvrtkova mati je bila Jelena Nemanjić Šubić, njegova sestra Katarian Kotromanić pa je postala celjska grofica, žena Hermana I. Celjskega.

Tvrtko je bil sprva lojalen vazal hrvaško-madžarskega kralja Ludvika I. (svojega strica), ki ga je leta 1376 imenoval za bosanskega kralja.

V času svojega vladanja je močno razširil svoje ozemlje.

V svojem ambicioznem načrtu je imel združitev vseh slovanskih držav na Balkanu (s katerimi je bil že tako družinsko povezan) in da bi vladal kot cesar. Sam je bil versko toleranten in je kolebal med grško in rimsko Cerkvijo. Tudi bogomilov ni preganjal.

V času vladanja njegovih naslednikov je bosansko kraljestvo močno nazadovalo zaradi vse večje moči podrejenih vazalov, ki so začeli samovoljno vladati.

Zadnji kralj, Štefan Tomaževič se je povezal s papežem, da bi dobil podporo zahodnoevropskih vladarjev v boju s Turki. Ker je leta 1462 prenehal plačevati Turkom dajatve, so le-ti napadli Bosno. Turki so ga leta 1463 v bližini Jajca obglavili. Hercegovina, kamor je poprej zbežalo po nekaterih virih okoli 40.000 bogomilov, je še nekaj časa obdržala samostojnost. Turki so odpeljali okoli sto tisoč ujetnikov, okoli 30.000 mladih Bošnjakov pa so pobrali za janičarje. Bogomili so morali sprejeti islamsko vero. V naslednjih letih je ogrski kralj Matija Korvin osvobodil del  Bosne, banovini Jajce in Srebrenico. Dvajset let po padcu Bosne so Turki zavzeli tudi Hercegovino.

Politične razmere so vplivale na pripadost bosanskih vladarjev rimski, ortodoksni srbski ali bogomilski veri, kar je še posebej oteževal fevdalni red, ki je z medsebojnimi porokami povzročal družinske in verske spore znotraj vladajočih družin.

Kaj je bilo z bogomilstvom? V Bosni je bilo povsem zatrto, čeprav so ljudje še dolgo po tem, ko so bili nasilno spreobrnjeni v islam, na skrivaj živeli po svoji stari veri.  

Od Bosanske cerkve je ohranjen samo Hvalov kodeks, napisan leta 1404 v cirilici na 353 straneh za kneza od Donjih krajeva Hrvoje Vukčića Hrvatinića. Hranijo ga v Univerzitetni knjižnici v Bologni.

Cerkveni zgodovinarji strogo ločujejo bogomilstvo od Metodove Cerkve in celo od glagoljašev, ki so leta 1248 od papeža Inocenca IV dobili dovoljenje za uporabo glagolice ter narodnega jezika v bogoslužju in cerkveni literaturi. Drugod po Evropi so morali v rimskokatoliških cerkvah uporabljati latinščino vse do 2. vatikanskega koncila, ki se je končal leta 1965.

Ob pozornem proučevanju zgodovine pa je mogoče opaziti veliko indicev, da je krščanstvo, ki sta ga med Sloveni širila Ciril in Metod, vsebovalo tudi veliko elementov bogomilske vere, ki jih je uradna cerkev smatrala za heretične, a jih je po 2. vatikanskem koncilu sprejela v  katoliško bogoslužje kot nacionalni jezik, preprostost cerkvenega okrasja, poudarek na branju svetega pisma in simbolično razlago svetopisemskih zgodb ter tudi versko toleranco in ekumenizem.

Mitologija bogomilov 

Zgodovinski viri poročajo o religiji bogomilov, manj pozornosti pa posvečajo njihovi mitologiji. Ker izhajajo iz slovanskega jezikovnega področja, lahko upravičeno predpostavljamo, da izhajajo tudi iz slovanske mitologije, ki je razlagala naravne in druge pojave, s katerimi so se ljudje soočali, v smislu dobrih in zlih sil, dobrega belega boga in zlega črnega boga, v smislu luči in teme. To je razvidno že iz slovenskega (in slovanskega) izrazoslovja, ki enači svet, svetlo s soncem in dnevno svetlobo, ki je nasprotje noči, teme, duhovne zamegljenosti. V tem smislu moramo razumeti tudi mentaliteto preprostega bogomila, ki v neusmiljeni fevdalni gospodi, ki ima neskončen pohlep po zemlji in materialnih stvareh, vidi vir zla, v preprostem revnem človeku, ki je miroljuben, ljubezniv, dobrotljiv, ter njegovo duhovno nasprotje. To nasprotje med bogatimi in revnimi je ilustrirano v neštetih svetopisemskih zgodbah in prispodobah, pa tudi v bogomilskih legendah.

Bogomili so bili poznani po svoji verski toleranci, iz česar bi lahko sklepali, da svojim vernikom niso branili poganskih navad in ritualov, če le-ti niso ogrožali njihove moralne drže.

Ime jezika, ki ga ljudje govorijo, se lahko s časom spremeni, prav tako ime naroda, toda mitologija, ljudske navade in običaji ostanejo kot prepoznaven znak iz davnine. Samo v krajih, kjer imajo izvor, ljudje lahko dojamejo njihov simbolični pomen.

Med bogomili je bil močno razširjen kult kače, ki je bil na Balkanu ostanek še iz predkrščanskih časov. V bibličnem pisanju je kača povezana z drevesom spoznanja dobrega in slabega ter predstavljena kot zapeljivka, ki je prva človeka v raju zapeljala v greh, ker jima je povedala, da znanje vodi v večjo duhovno podobnost z Bogom.

V Bosni so častili hišno kačo, blasno. Kačji pik niso vedno smatrali za zlo, ker so verjeli, da tisti, ki ga kača piči, dobi magično moč. Zagovore proti kačjemu piku so v Bosni opravljali tako imenovani kačarji.

Izraz »babuni« za bogomile sugerira, da so bili lahkoverni, vendar ni jasno, če so širili »lahkovernost« in »bogaboječnost« ali ostanke predkrščanskih tradicij, katere so podedovali od prednikov, ki so živeli po Balkanu. Prokopij je v 6. stoletju med navadami Slovanov omenil, da delajo zaobljubo božanstvu, ki jo morajo potem izpolniti, če jim je prošnja izpolnjena, kar pomeni, da so bili bogaboječi. Navada zaobljubljanja je ostala tudi v slovenski krščanski tradiciji.

Čeprav v gradivu o bogomilih ne omenjajo čarovnikov in čarovnic, je povsem možno, da so zanje veljale tudi te oznake, ker so uporabljali magično moč besed, ki so bile v razumljivem jeziku bolj učinkovite kot v latinščini.

Iliri in Liburni, ki so v predrimskem času živeli na Balkanu, so verovali v kult kače, pa tudi v kult prednikov. Verjeli so, da se človek po smrti spremeni v zvezdo. Idejo o potovanju duše med zvezde je Ewa Weiling Feldthusen opazila tudi na napisu na bosanskem stečku.

Bosanski viri omenjajo, da so bogomili verjeli v boga, ki so ga imenovali Bindu in ga je simbolično predstavljal krog s piko. Na Dolenjskem so takemu simbolu reli RIS, kar bi z malo domišljije lahko pretvorili v besedo, ki pomeni Bog – Resnica (RES).

V Bosni je bil Bindu povezan s čaščenjem vode in izvirov. Bogomilski sveti izviri so se navadno nahajali na vzhodni strani, ob njem pa so postavili svetišče. Tam so se ljudje zbirali ob sončnem vzhodu k molitvi. Svete potoke so obiskovali tudi v času polne lune, še posebej ženske in otroci so se hodili tja kopat. Tudi na Dolenjskem obstajajo legende o svetih izvirih.

Bogomili v Bosni so poznali tudi kult Zviždenjaka (močerada-salamandra), ki je bil povezan s kultom kač in zmaja. Ljudje so verjeli, da ob močeradovem žvižgu lahko človek ogluši. Ta kult spada v tipično simboliko bogomilov: dualnost barv, kot sonce (dan) in tema (noč) pa skrivnostno opozorilo (žvižg), ki ga ljudje dejansko ne slišijo.

V nasprotju s kačami, ki pridejo na plano v toplem sončnem vremenu, se močeradi pojavijo v času deževja in izginejo, ko se vreme umiri. Ta mit bi lahko bil prispodoba za »nasprotnike Cerkve«, ki so v razburkanih časih opozarjali na duhovno temo v najvišjih cerkvenih krogih in so na molčeč način najbolj glasno govorili s pomočjo napisanih besed.

Prebivalci Bosne so verjeli tudi v kult Velike matere, verjetno še iz prastarih časov, ko so smatrali za Veliko mater Zemljo.

Viri o bogomilih poudarjajo predvsem njihovo etično in moralno naravnanost, ne govorijo pa o njihovi ljudski pobožnosti, njihovih navadah in tradicijah.

Stečki – trajen spomin na bogomile

Najbolj viden spomin na bogomile predstavljajo kameniti nagrobniki, imenovani stečki.

Stečka iz Donje Zgošće (Kakanj) iz 15. stoletja in Radimlja

Stečki so nagrobni kamni bogomilov. Največ jih je v Bosni in Hercegovini, nekaj pa tudi v jugovzhodni Hrvaški, jugozahodni Srbiji in severozahodni Črni Gori. Nastajali so od 12. do 15. stoletja. Stečke je prvi omenil slovenski potopisec Benedikt Kuripečič leta 1531. Po vsej Bosni naj bi bilo okoli 70.000 takih nagrobnikov; največ jih je okoli Sarajeva. Ponekod stojijo v skupinah, drugje posamično. Zanimivo je, da na njih ni ne krščanskih, ne muslimanskih simbolov. Večina stečkov je brez napisa. Med vklesanimi figurami prevladujejo vojaki, lovci, živali in razni ornamentalnimi vzorci.

Zelo malo je stečkov, ki imajo vklesan napis. Ewa Weiling Feldthusen iz napisa na stečku iz leta 1094 v Radimlju sklepa, da so bogomili verovali v nesmrtnost duše. Zanimiv je njen prevod napisa na stečku, ki se glasi:

“Ti, ki bereš moj kamen, si mogoče odpotoval med zvezde in si se vrnil, da bi spet postal, kar si bil, ker tam ni ničesar. Človek lahko vidi, česar tam ni, in sliši, česar ni slišal, in okuša, česar ni pokusil, lahko je tam, kjer ni bil, ampak vedno lahko najde sam sebe ali pa ne najde ničesar.” (revija Kontur,  2006, st. 14)

Mislim, da gre v tem primeru za moder izrek mistika, ki je v svoji ekstazi doživel občutek večnosti. Besede so izraz človekove duše, vklesane v kamen pa postanejo večne. Podobno simbolično vrednost imajo tudi preprosti motivi, vklesani na stečkih.

Bogomili in kulturno delovanje

Kritiki bogomilov pogosto naštevajo njihove teološke in dogmatične zmote in zablode, pa gnosticizem in dualizem, kar je pravzaprav nesmiselno, ker so bogomili oznanjali vero preprostim ljudem, ki teh stvari itak ne bi razumeli. Bogomili so delovali med Slovani, ki so bili zaradi skupne jezikovne in mitološke osnove bolj dojemljivi za razumevanje gnostičnega pisanja. Ker so Slovani v nenehnih vojnah izgubili svojo pismenost, so bogomili po vzorcu, ki sta ga postavila Ciril in Metod ter njegovi učenci, začeli ljudi učiti poleg vere tudi osnovne pismenosti. Uporaba legend v vzgojne namene je bila še posebej primerna, ker so legende na preprost način učile in vzgajale, kar je ljudem ostalo kot ljudska modrost, bolj intelektualno razgledanim pa so posredovale resnice, ki so jo pisatelji znali zaviti »v tančico misterioznosti«, da bi zgodbe obvarovali pred cenzuro. Tudi njihovi največji kritiki priznavajo, da so imeli bogomili izredno poznavanje svetega  pisma Nove zaveze in da so se nanj sklicevali, kadar so jih zasliševali. Ker so uporabljali ljudem razumljiv jezik in iz svetega pisma brali zgodbe, ki so bile privlačne, so jim ostale v spominu in jim krepile vero ter etično in moralno držo, ker jim je bil nauk podan v obliki prispodob in ne v obliki zapovedi ali prepovedi. Verjetno pa kritiki tudi njihovih legend in pravljic niso razumeli in so jih smatrali za herezijo.

Moses Gaster v knjigi Grško slovanska literatura navaja, da je Jeremija (Bogomil) sam napisal kar nekaj legend, kot Legendo o križu, ki je bila že v 12. stoletju prevedena v številne evropske jezike. V tej legendi je nekoliko drugačna razlaga o stvarjenju sveta, ki je verjetno postala osnova za obtožbo, da so Bogomili dualisti. Legenda je dolga, toda že v začetku se da ugotoviti, da jo je navdihnila svetopisemska zgodba o Drevesu spoznanja dobrega in slabega. Druga znana bogomilska legenda ima naslov »Kako je Kristus postal papež«.

Bogomili so iz  grščine prevedli tudi vrsto apokrifnih knjig kot Vizije sv. Izaija, Knjiga Enoka (The Book of Enoch), Apokalipsa Baruka (The Apocalypse of Baruch), Zgodba o Adamu in Evi (The Story of Adam and Eve), Tomažev evangelij (The Gospel of Thomas), ki so jih včasih tudi kraju in času primerno prilagodili.

Bogomili so imeli velik vpliv na razvoj pismenosti med preprostimi ljudmi po vsej Evropi, pa tudi na evropsko vero in literaturo, ki je na ezoterični način transformirala in oživljala bogomilske ideje, ki jih najdemo med drugim v Dantejevi Božanski komediji, v Miltonovem delu Izgubljeni raj, pa tudi v Prešernovi pesnitvi Krst pri Savici.

Bogomili in Slovenci

Bogomili so bili bogaboječi, zato so krščansko vero v praksi živeli. Izvor nekaterih karakteristik Slovencev, ki jih je omenil Anton Trstenjak kot slovensko poštenje, dobrodelnost, spoštljivost, pobožnost, miroljubnost, prijaznost, gostoljubnost, bi lahko smatrali za bogomilsko dediščino. Alternativna razlaga za izvor imena »bogomili« je njihova pobožnost (bili so Bogu mili, ali so prosili boga, da se jih usmili – Bog miluj) in nenehno čaščenje boga. Tudi v tem bi lahko pustili svoje sledi v slovenskih ljudskih vzklikih in pozdravih, kot Bog se usmili! Bog daj! Bog žegnaj! Bog pomagaj! Bog daj srečo! Bog lonaj! Bog varuj! Bog ne daj!  Bog ve!

V slovenskih pravljicah imajo pomembno mesto kače, ki čuvajo zaklad, rajsko drevo, sonce in luna, vile rojenice, ki delijo darove Velike Matere.

Glagoljaši, ki so uporabljali starocerkveno slovenščino in glagolico, so delovali tudi med Slovenci, kakor je razvidno iz freske v Hrastovlju. 

Po vsej verjetnosti so bogomilske ideje vplivale na nastanek protestantizma na Slovenskem, posebno na Dolenjskem in v Prekmurju. Bogomilske ideje najdemo tudi v kritičnosti slovenskih pisateljev do hipokrizije v cerkvi in družbi ter v njihovem prizadevanju za Resnico in Pravico ter za razlaganje svetopisemskega pisanja.

V slovenskem zgodovinskem spominu so bili bogomili povečini zamolčana tema, tako da niti literarni zgodovinarji niso uvideli, da je to temo odlično obdelal France Prešeren v svoji pesnitvi Krst pri Savici, v kateri omenja Staroslava in njegovo hčerko Bogomilo, kar bi lahko razumeli, da je smatral bogomilsko vero za naslednico (hčerko) Metodove slovenske cerkve in da se je zavzemala za vero Ljubezni, Miru in Sprave, za kar so se zavzemali srednjeveški bogomili.

Prešernova Bogomila je predstavnica bogomilskega meništva, kjer so ženske vodile šolstvo, samostanske bolnišnice in zavetišča, lahko pa so tudi opravljale duhovniško službo. Nekatere so postale priznane umetnice.

Ta Prešernova pesnitev, ki jo je moral izdati v samozaložbi, dokazuje, da se je bogomilski duh ohranil tudi med Slovenci. Prepoznamo ga lahko tudi v Gregorčičevih pesmih in v nekaterih drugih slovenskih literarnih delih.

Prvi zapis o bogomilih v slovenskem tisku sem opazila v knjigi Franca Perka, Verstva Jugoslavije, kmalu po 2. vatikanskem koncilu. Med drugim je zapisal:

»Bogomili in bosanski krstjani so verska posebnost južnih Slovanov, čeprav so bila sorodna gibanja tudi drugod po Evropi. So izraz odpora proti »uradni« Cerkvi, ki se je v srednjem veku v svojih strukturah često oddaljila od evangeljskih idealov. Bosanski krstjani pa so še posebej povezani z bosansko državnostjo, kajti bili so odločilni dejavnik v srednjeveški bosanski državi. V dokumentih, ki so jih o njih napisali nasprotniki, pa so prikazani v kar najslabši luči.«

Bogomili in Voynichev rokopis

Med ilustracijami v VR ni vidnih krščanskih simbolov iz česar lahko sklepamo, da je bil avtor bolj naklonjen bogomilskim idejam. Ilustracijo krščevanja odraslih v VR bi prav tako lahko pripisali bogomilom. Zaradi povezanosti slovenskih kartuzijanskih samostanov s Celjskimi grofi bi Nicholas Kempf, ki ga smatram za avtorja VR, lahko dobil podatke o bogomilski duhovnosti in o razmerah na Balkanu.

(Povzeto iz mojega originalnega članka, objavljenega v zborniku Slovensko staroselstvo, 2020)