ALKIMIČNI SIMBOLI V VOYNICHEVEM ROKOPISU

Več raziskovalcev Voynichevega rokopisa meni, da so nekatere illustracije povezane z alkimičnim in rožnokrižnim gibanjem, a niso poskušali tega podrobneje razložiti. Slednje bi bilo možno sklepati že iz samega dejstva, da je bila knjiga kar nekaj časa v lasti cesarja Rudolfa, znanega okultista, na njegovem dvoru v Pragi, ki je bila v tistem času okultistični center.

Gibanje rožnih križnikov je bilo verjetno v srednjem veku, posebno v začetku, drugačno kot je danes. Znanje je bilo že od nekdaj vrednota, ki je dajala prednost enemu narodu pred drugim.

Zaradi tega je bila modrost strogo varovana in pogosto podana na način, da je koristila določeni skupini, ki je znanje in modrost prenašala v ustni ali pisni obliki.

Uporaba jezika in starih simbolov je v vsej zgodovini igrala pomembno vlogo, zato so bile knjige pogosto požgane, da bi vladajoči razred zatrl neželene ideje.

V 15. stoletju skoraj ni bilo več sledu o Katarih in bogomilih, ki sta jih preganjali tako bizantinska kot rimska Cerkev, pojavila pa so se druga verska gibanja iz vrst intelektualcev in mistikov, ki so zahtevala cerkvene reforme.

Kot je zapisala Barbara Obrist, je bila na Zahodu vizualna umetnost povezana z alkimijo do 15. stoletja bolj redkost, potem pa so jo začeli splošno uporabljati za prenašanje skrivnostnega znanja. 

Srednjeveška alkimija je združila znanost in umetnost v prizadevanju za dosego sprememb. Analogije, ki so jih jemali iz kozmosa, pa živalskega in rastlinskega sveta, celo iz klasične literature, so uporabljali za spodbudo intelektualcev za razumevanje politične in verske situacije v njihovem kraju in času, in za iskanje resnice in modrosti, ki bi vodila do želenih sprememb.

Ilustracije Voynichevega rokopisa ne dosegajo likovnega umetniškega merila, kajti njihov osnovni namen je nakazati filozofski duh časa in izzvati meditacije in kontemplacije, zato lahko upravičeno domnevamo, da je bil njihov avtor kartuzijanski menih.

Ramon Lull, katalonski frančiškanski mistik, ki je sto let poprej uporabil vizualne simbole v svojem delu Ars magna (Velika umetnost), kot na primer Drevo spoznanja in koncentrične kroge, s katerimi je ponazarjal širitev znanja od prvobitnega vira navzven proti množičnosti, je imel v 15. stoletju mnogo posnemalcev.

Verski reformatorji so razlagali Kristusa kot superiornega zdravnika in srednjeveške zdravnike kot Božje orodje. S svojim zglednim življenjem in posnemanjem Kristusa so si prizadevali za prerojenje ljudi na telesni in duhovni ravni. Danes bi to lahko razumeli kot kombinacijo zdravil (ki so dar Boga – narave) in psihološkega zdravljenja. Znanje so si pridobili na osnovi opazovanja narave in v Svetem pismu. Izgleda, kot da so razumeli, da zdravilne rastline in druge oblike medicinskih pripomočkov zdravijo simptome, toda pravilno religiozno in družbeno okolje lahko prepreči marsikatere simptome. Sveto pismo niso brali samo dobesedno, ampak so razumeli, da je treba nekatere dele brati simbolično.

Ilustriran rokopis Aurora Consurgentis, ki je nastal okoli leta 1420 v Zurichu, vsebuje slikovne metafore v kombinaciji s stekleno posodo nad ognjem.

Zgornji dve ilustraciji sta iz tega rokopisa. Slike si lahko razlaga vsak po svoje; že same barve imajo svojo govorico, ki vpliva naravnost na občutke. Slika na levi je grozna, spominja na kri in pobijanje, pa na denar. Po mnenju razlagalcev predstavlja Merkurja (boga vojne, na sliki upodobljen s kačjim spodnjim delom telesa), ki je obglavil Sonce in Luno; v stekleni posodi pa sta zlato in srebro. Slika na desni predstavlja arheološko izkopanino iz Golašnice.

Slika v sredini, ki deluje bolj umirjeno, predstavlja kačo, ki grize svoj lasten rep. Ta simbol v okultnih krogih imenujejo »ouroboros«. Prvič se je pojavil v grobnici egipčanskega kralja Tutenkhamuna v 14. stoletju p.n.št. Pogosto so ga uporabljali v Egiptu kot simbol za gnostiko, hermeneutiko in alkimijo, da bi z njim ponazorili dušo sveta oziroma kot bi rekli danes, kozmično zavest.

Za interpretacijo je potrebno razumeti čas in kraj ter verske razmere, v katerih je delo nastalo. Nedvomno gre za kritiko Cerkve in za re-interpretacijo verske simbolike. Sklepamo lahko, da je avtor namerno izbral posodo – vrč, ki ga je Jezus uporabil za enega svojih prvih čudežev, ko je spremenil vodo v vino. 

Je možno, da čaše predstavljajo cerkveno obredno posodo za spreminjanje vina v Kristusovo kri? Kača, ki je v judovsko-krščanskem mitu zapeljala prva človeka na pot v stanje višje zavesti, je speljala ljudi na pot pohlepa po slavi in materialnih dobrinah, kar je pogost vzrok vojn in pobijanja.

Slika na sredi predstavlja delavca in vrč, na katerem je naslikan simbol znanja in modrosti, nad njo pa večja ptica nosi manjšo ptico. Tudi ta simbol izhaja iz najstarejšega obdobja človeške zgodovine in bi ga lahko povezovali z migracijo in prenašanjem znanja. Migracija pa posledično pomeni krožno selitev, ker svet predstavlja zaokroženo celoto, kakor si lahko razlagamo simbol kače, ki grize svoj lasten rep. Iz Balkana so se častilci kače selili na Kreto in naprej v Perzijo, Egipt in Mezopotamijo, od tam pa kot »nov« narod nazaj na Balkan. Rešitev človeštva ni v vojnah in osvajanju, pač pa v ideologiji, ko naj bi vsi ljudje uživali znanje, ki prihaja od Boga in sadove svojega dela. To je izpostavljala tudi srednjeveška bogomilska teorija.

Sliki sta nastali v času verskega razkola, ko so si intelektualci prizadevali za cerkvene reforme, pa zanje rimska Cerkev ni imela posluha.

Ilustracije v tem rokopisu dokazujejo, da je bila metaforična uporaba slikovnega gradiva v praksi v času in prostoru, kjer je Voynichev rokopis nastal, in da predstavlja ideje, ki so normalnemu človeku težko razumljive, ker zaobsegajo antične in še starejše mite in simbole.

Kot je ugotovil že Zandbergen, je bil avtor Vojnichevega rokopisa intelektualno visoko razgledan, ne samo v filozofiji, ampak tudi v drugih vedah, in dobro seznanjen s filozofskimi in umetniškimi trendi svojega časa.

Nikolaj Kempf vsekakor ustreza profilu takega intelektualca, ker ni bil samo normalen menih. Kot dolgoletni prior v Jurkloštru je imel prav gotovo stike s Celjskimi grofi, ki so bili veliki dobrotniki kartuzijanskih samostanov, Barbara Celjska pa je že tedaj slovela kot alkimistka, ki je imela svoj laboratorij na Hrvaškem. Kempf je že pred vstopom v samostan imel pomembno mesto na dunajski univerzi, kot prior pa se je letno srečeval tudi s priorji drugih kartuzijanskih samostanov. V kartuziji Žiče so mu bile na razpolago knjige, ki mnogim drugim niso bile dostopne. Kot pristaš Bazelskega koncila pa je bil seznanjen tudi s cerkvenim razkolom in z vsemi drugimi verskimi in političnimi problemi. Če je imel sprva relativno svobodo izražati svoje ideje, ker je Slovenija spadala pod Oglejski (Akvilejski) patriarhat, se je situacija spremenila, ko so po izumrtju Celjskih grofov ponovno prišli na oblast Habsburžani, ki so se zaradi političnih koristi ponovno povezali z rimskimi papeži.

Kot pesnica in pisateljica z diplomo iz psihologije sem si z dolgoletnimi izkušnjami utrdila intuicijo, tako da včasih lahko opazim stvari, ki jih drugi spregledajo. Z intenzivnimi pogovori s kanadsko-slovenskim slikarjem Andrejem Štritofom sem si pridobila tudi dokaj dobro razumevanje abstraktne umetnosti.

Naj torej ponudim nekaj mojih razmišljanj o čudnih ilustracijah v Voynichevem rokopisu.

Ženske figure v čudnih namestitvah

Med najbolj čudne skice v Voynichevem rokopisu vsekakor sodijo namestitve golih ženskih figur v posode na različnih podstavkih.

Edino podobno sliko mi je uspelo najti v rokopisu Eggmana Le livre de Lancelot du Lac iz 13. stoletja. Nekateri srednjeveški umetniki so nekaj podobnega uporabljali tudi za ponazoritev krsta.

Očitno je potrebno veliko metafizičnega znanja in modrosti, da bi lahko razložili zgornjo sliko.

Človek v roki drži jajce ali hostijo? Kot izgleda, moški s kuto predstavlja meniha, namestitev pa je podobna kokoši, ki vali jajca. Že sama namestitev sugerira, da gre za abstraktno filozofsko idejo, ki je mučila srednjeveške filozofe: je bilo najprej jajce in potem kokoš, ali je bila prej kokoš kot jajce? To vprašanje pa vodi v še bolj kočljivo vprašanje, ki ga do sedaj še nihče ni uspel zagotovo rešiti: je bil najprej Bog, ki je ustvaril svet in človeka, ali je koncept Boga izoblikoval človek? Podobno bi se lahko vprašali: je bila najprej vera, potem umetnost? 

Vera, kakor tudi umetnost, ustvarjata (valita) duhovne ljudi, ki se razlikujejo od živali. To delajo s povzdigovanjem (izpostavljanjem) posameznikov z izrednimi kvalitetami. Obe si prizadevata, da bi dajali ljudem pravo duhovno vodstvo, tolažbo ter kontinuiteto znanja in preroštva.

Številne podobne namestitve v VR sugerirajo, da je bil avtor obseden z idejo preroštva in duhovnega očiščevanja. V tem primeru so narisane gole figure ženske, kar lahko razumemo kot človeške duše, ali kot preroška inspiracija.

Tako kot vprašanje jajca in kokoši, tudi vprašanje kreativnosti še vedno ostaja skrivnost. Mistiki o njej govorijo v prispodobah iz fizične prokreacije.

Mistična vizija pogosto sproži kombinacijo idej in slik. V slovenski kulturi o mistiki govori veliko slovenskih ljudskih tradicij, ki jih povezuje s poletnim enakonočjem. Ker jih krščanstvo ni moglo zatreti, jih je prekrilo s praznikom sv. Janeza Krstnika.

Janez Krstnik je bil Jezusov predhodnik. Znan je po tem, da je krščeval ljudi v vodi in da je v reki Jordan krstil tudi Jezusa. Živel je kot puščavnik in pozival ljudi, naj se spokorijo. Ker je bil kritičen do nemoralnega življenja kralja, je bil obglavljen.

Nekaj let potem, ko sem zapisala moje razumevanje teh čudnih skic v VR, sem na spletu našla pravoslavno ikono Marije, ki sedi v podstavku, ki izgleda kot kelih. Razlaga teh ikon je povsem v skladu z mojo interpretacijo skic, če upoštevamo, da je Cerkev poganski preroški vir prekrila s krščansko simboliko.

V Kempfovem času (ki sovpada z nastankom VR) je bil v podobni situaciji Jan Huss, ki so ga zaradi javne kritike napak tedanje Cerkve sežgali na grmadi.

Iz VR je razvidno, da je avtor bral Plutarha in njegovo Moralio. Iz Kempfovih del vemo, da se je kot filozof, teolog, pesnik in mistik močno zavzemal za moralno in duhovno prenovo Cerkve, za feminizacijo cerkve in vero, ki bi bolj temeljila na izkustveni, to je mistični teologiji, kot na zastarelih cerkvenih dogmah in zakonih.

Po odkritju teh ikon sem pomislila, da bi gole ženske figure lahko predstavljale aluzijo na ‘živi studenec’ oziroma ‘živi vodnjak’, ki je povezan z zgodovinsko cerkvijo zahodno od Konstantinopla. Tam je namreč že pred 6. stoletjem obstajal samostan poleg studenca z zdravilno vodo.

Po neki legendi naj bi studenec odkril Leon, preden je postal bizantinski cesar Leon I Tračan. Kot vojak je naletel na slepega moža, ki je bil grozno žejen. Ko je začel iskati studenec, je zaslišal ženski glas, ki mu je dal nasvet, kje ga bo našel. Ženski glas mu je tudi povedal, naj položi ilovico s tistega studenca slepemu možu na oči, da ga ozdravi. Nevidni glas mu je tudi ukazal, naj tam postavi svetišče. Ko je postal cesar, je tam zgradil cerkev in voda iz tistega izvira naj bi ozdravila mnoge romarje.

Drugo legendo o tem čudežnem izviru je zapisal Prokopij iz Cesareje v 6. stoletju. Po njegovem zapisu naj bi tamkajšnjo cerkev zgradil Cesar Justinijan v bližini studenca, kjer so lokalni prebivalci častili zdravilno vodo. Cerkev naj bi zgradil iz materiala, ki mu je ostal od gradnje svetišča Hagia Sophia.

Ikona Devica izvira (The Virgin of the Spring)  stoji v posodi, ki izgleda kot zlat kelih (na grški ikoni) oziroma kameni kelih (na ruski ikoni) in predstavlja izvir žive vode. V Marijinem naročju je dete Jezus, na vsaki strani pa sta angela. Pod tem ‘izvirom’  je večji bazen vode. Ortodoksna cerkev je v čast tej Mariji slavila poseben praznik na Veliki Petek. Ta praznik je povzela tudi ruska pravoslavna Cerkev. Ob tej priložnosti so prav tako blagoslavljali studence in potoke v bližini cerkva. Ikone Marije kot Svetega izvira so bile zelo priljubljene od 11. stoletja naprej. Simbolizirajo Mater Božjo kot univerzalno posrednico in Jezusa kot vir večnega življenja.

Delfični E

Pri iskanju alkimičnih simbolov, ki bi bili enaki skicam v VR, sem naletela na simbol, ki je podoben zaobrnjeni črki E. Alkimisti ga imenujejo delfični E.

To me je vodilo v raziskovanje grške zgodovine, delfičnih »orakljev« (svetišč). Beseda orakelj mi je nudila medlo associacijo s prerokovanjem, vendar nisem poprej nikoli opazila jezikovne asociacije. V dolenjskem dialektu izgovarjajo besedo »rekli« kot »rakl«. REKI so besede modrosti. REČI so stvari ali besede. REČI pomeni »izgovoriti besede«. Jezikovna povezava sicer ni tako presenetljiva, če upoštevamo zgodovinsko povezanost sedanjega slovenskega ozemlja z Grčijo.

Do srednjega veka je bila slovenska Cerkev pod grško cerkveno upravo Oglejskega patriarhata. Slovenski menihi so kopirali klasične grške knjige. Grščino so še do 2. sv. vojne poučevali na slovenskih univerzah.

Simbol »delfični E« je bil vklesan na vhodu v delfijski tempelj, poleg napisov »gnothi seauton« (poznaj sam sebe) in »meden agan« (nič preveč).

Zgodovinarji domnevajo, da delfično preročišče izhaja še iz časov antične Mikene (1400 pr. Kr.), viri pa ga potrjujejo vsaj od 8. stoletja pr. Kr., ko so duhovniki z otoka Delo prenesli češčenje Apolona v Delfe.

Apolon je bil posebej povezan z mestom Korintom v Korintskem zalivu. Jezikoslovcem do sedaj še ni uspelo najti indo-evropske etimologije grške besede Apollon, domnevajo pa, da izhaja iz hititske besede Appaliunaš. Obe besedi bi lahko razložili s pomočjo slovenskega jezika: POL pomeni POLOVICO, NA POL – na polovico. To bi vsekakor ustrezalo imenu sončnega boga, ki je polovico leta preživel na severu, drugo polovico pa na jugu. Prav tako bi ustrezalo mitu, da je imel Apolon sestro Artemis, ki je bila njegov dvojček – torej polovica.

Besedo “Appalianuš” bi lahko razložili s pomočjo besede OPALJEN (zagorel), kar bi ustrezalo Apolonovi asociaciji s soncem.

Apolon je bil po vsej verjetnosti božanstvo severnih prebivalcev, ki so se, podobno kot ptice, pozimi selili v toplejše kraje.

Preročišče v Delfiju je prvi omenil Homer okoli leta 580 v svoji Himni delfičnemu Apolonu. Prvi duhovniki so prišli iz mesta Knossos na Kreti (kot kažejo zgodovinski viri, so prvi prebivalci Krete prišli iz Liburnije na severnem Jadranu na Kreto. Na Kreto naj bi Zevs v podobi belega bika pripeljal ugrabljeno feničansko princeso Europo, kjer naj bi mu rodila tri sinove, med drugim tudi Kralja Minosa).

Diodorus Siculus razlaga izvor delfičnega preročišča v nadnaravni izkušnji, ki jo je doživel, ko je šel v jamo rešiti svojo kozo. Ta izkušnja mu je omogočala sposobnost videti preteklost in prihodnost.

Vest o tem dogodku je spremenila kraj v romarsko središče. Obiskovalci so doživljali mistične izkušnje, zaradi katerih so mnogi tudi umrli. To nekontrolirano norost so končali tako, da so vaščani določili eno samo žensko, ki je tam govorila v imenu bogov.

Kraj je bil najprej posvečen Gaji, pozneje pa Temi (Themis) in Fibi (Phoebe) in od 11. do 9. st. pr. Kr. Apolonu, bogu preroštva. Kot pravi mit, je Apolon izgnal dve kači boginje Gaje, ki sta varovali kraj, in jih ovil okoli palice, ki jo imenujejo kerikelj (caduceus).

Slika na strani 101 v Voynichevem rokopisu, ki predstavlja rožo s tremi vrhovi in z dolgimi listi, kačasto ovitimi okoli stebla, me spominja na kerikelj.

Martin Litchfield West pravi, da Pitija (Pythia), delfijska prerokinja, kaže številne centralno azijske verske prakse, čeprav zgodovinarji niso našli dokazov za povezavo teh dveh kultur v tistem času.

Menim, da njegova teorija podpira sodobno venetsko teorijo, še posebej glede na odkritja vinčarske kulture, kjer so uporabljali pisavo in obdelovali baker tisoč let poprej kot v Sumariji.

To bi razložilo, kako sta venetski jezik in kultura prišla z Balkana v Indijo (in ne obratno). Smer, ki so jo zgodovinarji začrtali, je iz Podonavja do Liburnije, iz Liburnije na Kreto, iz Krete pa v Perzijo. Po drugi strani bi lahko iz Podonavja pot vodila tudi ob Donavi in do Črnega morja. Seveda zgodovina govori tudi o prodoru Perzijcev v Evropo, toda številni narodi, ki so poselili Anatolijo in Babilonijo, kot Pelasgi, Dorijci, Brigijci so prišli z Balkana.

Pitija (Pythia) – prerokinja se je pojavila s kultom Dioniza v svetišču v Delfih. Po smrti ene prerokinje (duhovnice), so izbrali drugo, ki je morala biti dobro seznanjena z zemljepisom, politiko, zgodovino, filozofijo in umetnostjo.

Beseda prerok (prophet) pomeni ‘prevajalec’, ‘navdihnjen pridigar ali učitelj’ in izhaja iz starofrancoskega, ta pa iz grškega-doriškega »prophatas«. Prvi latinski prevajalci so besedo prevajali v ‘vates’.

Oba ta prevoda mi nudita associacijo s slovenskimi besedami. ‘Prophetas’ zveni kot ‘povedaš’, če predpostavljamo, da Grki niso imeli črke za glas V, in so ga nadomestili s ph (F). Beseda ‘vates’ pa zveni kot ‘vadeš’ (vedež).

Beseda PITIJA (PYTHIA) označuje poklic prerokinje v svetišču Delfi. Tudi to besedo bi lahko razložili s pomočjo slovenskega jezika. Že na prvi pogled se mi nudi asociacija s slovensko besedo “vpiti” (scream), in “opita” (drank). Druga možna asociacija pa bi bila s hrvaško in srbsko besedo “pitati” (vprašati).

Obred v delfijskem preročišču verjetno res izvira iz dejanske izkušnje v antičnem času, vendar so ga psihološko dopolnjevali in prilagajali potrebam ljudi, ki so tam iskali odgovore za svoje probleme.

Obred v delfijskem preročišču

Pitija se je morala najprej gola skopati v kastiljskem potoku (Castalian Spring) in piti sveto vodo, da se je tudi znotraj očistila. To ji je dalo magično moč. Po pisnih virih so najprej na oltarju žrtvovali kozo, potem so posadili Pitijo na trinožni stolček, tako da je lahko vdihavala hlape iz potoka Kerna, ki je tekel pod svetiščem. Tako je opisal ta ritual Plutarh, ki je bil višji duhovnik v Delfih. Poznejši raziskovalci tega mita so razlagali, da so iz potoka izhajali halucinogeni hlapi.

Alternativne teorije navajajo, da je Pitija dosegla ekstazo tako, da je žvečila liste oleandra ali vdihavala dim žganih listov. Spet druga teorija navaja, da bi lahko halucinacije dosegla s kačjim pikom.

Nekatere od teh teorij so razlagalci tega mita odločno zavrnili, ostaja pa dejstvo, da je Pitija prerokovala v nenormalnem duševnem stanju.

Preročišče v Delfiju je delovalo do leta 390 po Kr.

Razlaga mita

Plutarh, ki je deloval kot duhovnik v delfijskem svetišču v 1. st. pr. Kr., je napisal esej na temo delfijskega E v svojem delu Morelia (5. knjiga). Za njim so še mnogi drugi raziskovalci poskušali razumeti in interpretirati simbolični pomen črke E, vklesane v svetišču v Delfiju.

Tako je nastala vrsta različnih razlag.

E je bila peta črka grške abecede. Grško ime za boga je bilo EL. Druga dva pomena, ki jih omenja Plutarh, sta “če” in “ste”.

Plutarh je predlagal sedem različnih razlag za črko E.

Kot drugo razlago, ki je bila splošno sprejeta kot pravilna, Plutarh navaja, da je bila črka E drugi samoglasnik v grški abecedi, podobno kot je sonce drugi planet za mesecem. To razlago naj bi slišal od tujca iz Chaldeje.

V egipčanski abecedi je bilo sedem samoglasnikov in vsi skupaj na hitro izgovorjeni so predstavljali ‘neizgovorljivo’ ime boga  – JEHUOVAO.  To razlago bi lahko pripisali svečenicam, ki so prišle iz Egipta (Thebes) v Dadono in tam ustanovile prvo svetišče.

Zakaj naj bi v antični dobi posvetili črko E? Plutarh trdi, da to ni bilo naključno, ampak skrbno premišljeno namensko dejanje.

Plutarh pravi, da je Bog filozof in prerok obenem, in da je to razvidno že iz samih imen Pitije: Poizvedovalec (The Inquirerer), Čisti (Delian), Deloma razsvetljen (Phanaean), Veden (Ismenian), Bog razmišljanja (Leschenorian).

Atribut Boga kot Pitian (Poizvedovalec) me spominja na hrvaško besedo PITATI (vprašati), atribut ISMENIAN pa na slovensko besedo “zmenjen”.

Po drugi razlagi, ki jo je Plutarh dobil od duhovnika Nicendra, delfični E pomeni ČE, ki je osnovno vprašanje tistih, ki iščejo odgovore v preročišču (ČE zveni podobno kot E, posebno ker so v stari slovenščini imeli navado, da so pogosto izpuščali črke).

Zanimivo je, da v stari ilirščini, kot tudi v sodobni slovenščini, beseda AL (v dialektu AL lahko tudi EL) predstavlja veznik ALI, ki ima v nekaterih primerih isti pomen kot ČE. V stari ilirščini (po Vodopivčevem slovarju, objavljenem na internetu) beseda AL pomeni tudi Bog. V prekmurskem narečju se je še ohranila beseda ALDUVANJE (žrtvovanje Bogu).

Plutarh povezuje ta pogojni predlog ČE s preroštvom. Stvari je namreč mogoče napovedati, če so se določene stvari dogodile v preteklosti. Z drugimi besedami, nič se ne zgodi brez vzroka in nič ni mogoče vedeti v naprej brez razloga. Preroški dar dobijo tisti, ki znajo povezati vzroke in jih vključiti v naravni proces. Razumevanje posledic je pri tem zelo pomembno.

Tako so filozofi in umetniki že v srednjem veku razumeli preroško delovanje. Torej ne kot kakšno skrivnostno sporočilo, ki bi ga lahko dobil otrok brez razumevanja stvari, o katerih prerokuje.

To razumevanje prerokovanja je podobno arijski (adoptionistični) doktrini, da je Jezusa Bog »posvojil« v odrasli dobi, ko je prejel krst v reki Jordan, in da torej ni bil rojen na čudežen način od Device. To teorijo so deloma povzele protestantske verske ločine, ki ne priznavajo Marijinega brezmadežnega spočetja.

Plutarh navaja, da ima celo oblika črke E poseben pomen. Posebej se osredotoči na matematični pomen in pravi, da se parna števila začnejo z dve, in liha števila s tri ter da skupaj sešteti predstavljata številko pet, ki je sveto število.

Razlaga tudi, da parno število pomeni žensko, liho pa moškega, in da skupaj predstavljata zakonski par.

Tudi danes so umetniki in mistiki poznani kot predani individualci, ki iz dveh znanih možnosti iščejo tretjo, alternativno pot. Kreativnost nastane iz razpetosti med dvema nasprotujočima si možnostima.

Plutarh prav tako navaja, da je bilo v njegovem času Kozmos najbolj prepoznavno ime za Apolona, in da je bilo prvotno ime za Dioniza (Dionysus) Zagreus (tudi besedo Zagreus bi lahko razložili s pomočjo slovenskega jezika: ZAGREU pomeni »gori, goreč« v pomenu zagnan).

Kadar en narod uporablja religijo za opresijo drugega naroda, začnejo umetniki in filozofi iskati predstavo Boga, ki bi bila bolj inkluzivna kot sonce, ki sveti na vse ljudi enako. V antični dobi je grški filozof Aristotel predlagal »univerzalno dobro« kot najbolj pomembno človeško vrlino. Še posebej pomembno za razumevanje bibličnega pisanja je bilo delo grškega filozofa Platona, ki so ga v srednjem veku na veliko študirali neo-Platonisti.

Opažamo, da je v 20. stoletju vera v Boga, še zlasti v komunističnem svetu, zamenjala vera v kozmos, v univerzalno bratovščino in enakopravnost. To je v bistvu tudi novozavezni verski ideal, pa tudi ideal umetnikov, ki iščejo svetovni nazor, ki naj bi bil nad vsemi religijami.

Vračanje v stare grške in perzijske mite je postalo spet priljubljeno. Nekateri nanje gledajo z bolj univerzalno razgledanimi očmi, drugi se jih oprijemajo zgolj iz protesta. Navadno je tako, da kadar človeštvo pride v splošno duhovno krizo, začne gledati nazaj, da bi našlo pot za prihodnost.

Pa si poglejmo še, kako bi lahko interpretirali besedi Zagreus in Dionysus s pomočjo slovenskega jezika.

Zagreus je bil predhodnik Dionisa, grškega boga vina, verske ekstaze in ritualne norosti. Moje osebno razmišljanje, kako je človek zapadel v »noro«, ekstatično stanje, me pripelje do pojava telesne vročine, ko se telo zaradi bolezni ali alkoholične omame zagreje. Zato bi lahko bila slovenska beseda ZAGREU najbolj primerna etimologija za besedo Zagreus. Danes halucinacije razumemo drugače, kot so jih primitivni ljudje v antičnem času. Njim so pomenile bližino z božanstvom. Človeka, ki se je sam znal zamakniti v ekstazo, bi lahko okolica smatrala, da v sebi nosi boga. Tako je iz dilerične »blaznosti« nastal Bogonosec, če si drznemo predpostavljati, da DIO pomeni – bog v latinščini, NYSOS pa nosiš.

Plutarh prav tako navaja, da je bil Homer prvi, ki je svet razdelil na pet delov: tri dele v sredini in dva (skrajna) na vsako stran, Olimp in Zemlja, prvi zgoraj, drugi spodaj. Dvomim, da je Plutarh v tem primeru mislil na goro Olimp in da jo je zato uporabil kot simbol, ker predstavlja besedo VOLIM (ljubim, izberem). Ni zgolj naključje, da so se (in se še) versko-mistične izkušnje pogosto dogajale na vrhu gore.

Jezikoslovci tudi za to grško besedo nimajo etimologije. Predpostavljam, da je mitološki Olimp pomenil nekaj takega kot biblična gora Karmel, ki jo omenjajo številni mistiki, še posebej Janez od Križa (John of the Cross). Se pravi, gora Ljubezni. In prav to je pomen stare besede v slovenščini – VOLIM. Grki niso poznali črke V, zato so jo verjetno kar izpustili. V sodobni slovenščini se je bolj uveljavil izraz LJUBIM, Hrvatje pa še vedno uporabljajo besedo VOLIM (ljubim).

Plutarh omenja tudi Euripidovo teorijo, ki predpostavlja, da je številka štiri vzvišena, ker predstavlja osnovne elemente, ki sestavljajo telo, da pa je potreben še peti element – duša – ki omogoča gibanje in daje moč razmišljanja in človeško popolnost.

Plutarh razlaga napisa SPOZNAVAJ SAM SEBE in NIČ PREVEČ kot najbolj zagonetni izjavi.

Menim, da sta ti obe izjavi močno povezani s preroštvom in še posebej s Plutarhovim razumevanjem preroštva, ki temelji na poznavanju vzrokov in posledic. Človek, ki pozna samega sebe, pozna tudi druge (tako je zapisal tudi slovenski pisatelj Ivan Cankar). Duhovna pot mistika se navadno začne z introspekcijo, s premišljevanjem preteklih napak in razmišljanjem, kako bi se jih dalo izogniti v prihodnosti.

Izjavo NIČESAR PREVEČ v povezavi s preroštvom je prav gotovo povezana z zasvojenostjo, ki je eden najpogostejših duševnih problemov mistikov in umetnikov. Napis v delfijskem svetišču bi lahko pomenil, da tudi z versko ekstazo ni primerno pretiravati.

Plutarh smatra črko E za “popolno in samostojno besedo za nazivanje Boga”. Plutarh navaja, da Bog človeka nagovarja z besedo “Spoznaj samega sebe”, in človek mu odgovori: El  (Vi ste).

Živo naravo smatra za nekaj vmesnega med nastajanjem in prenehanjem. Ker je sama po sebi nestabilna, se nastajanje nikoli ne konča z bivanjem, ampak je ta proces večen – od semena do rastline, od rastline do semena in spet do nove rasti. Kar je večno, nikoli ne postane in nikoli ne preneha. Je nespremenljivo.

Predpostavlja, da je Bog brezčasen, da ni bilo ničesar pred njim in da ne bo ničesar za njim.

Zgornja razlaga alkimičnega simbola delfičnega E mi je omogočila, da sem začela drugače gledati na ilustracije v Voynichevem rokopisu. Zanimivo je, da so mi grške mitološke besede, za katere sami Grki ne poznajo etimologije, postale prepoznavne šele, ko sem jih prebrala v originalu.

Verjetno je nekaj podobnega doživel tudi avtor Voynichevega rokopisa, ki je za svoje pisanje uporabil prav slovenski jezik.

Ko sem ugotovila, da celotna kompozicija ustreza temi, ki sem jo prebrala v Plutarhovi Moraliji, sem bila še bolj prepričana, da je Voynichev rokopis delo zelo razgledanega meniha, ki se je kot mistik in pesnik zanimal za moralo in poslanstvo prave umetnosti. Tudi to me je pripeljalo do Nikolasa Kempfa.

Ne morem reči zagotovo, če je avtor Voynichevega rokopisa razumel svojo lastno vizijo in jo v besedilu razložil, ker se vizije lahko manifestirajo ne da bi jih mistik povsem razumel, toda ne pojavijo se brez vzroka in idej, s katerimi se je mistik ukvarjal. Prepričana sem, da je avtor VR bral Plutarha in da so njegove ideje vplivale na slikovna sporočila, s katerimi je hotel izraziti probleme svojega časa. Kot filozof je Nikolas Kempf, ki ga predlagam za avtorja VR, prav gotovo študiral Plutarhovo Morelio.

Številne skice razodevajo večno resnico. Mistični umetnik se lahko dokoplje do “večne resnice”, ne glede na to, kateri veri pripada. Po drugi strani pa je tudi res, da take mistične stopnje ne doseže vsak umetnik.

Delfični E

Kako naj razložimo risbo na strani 77, če predpostavljamo, da je nastala pod vplivom Plutarhovega dela in njegove razlage svete črke E?

Osrednja ideja pomeni, da se človek uči od narave. Tako kot imajo restline v svoji korenini ‘magične duhove’, ki omogočajo rast (od korenine do cvetov in sadežev), ima človek v sebi magično moč, da iz narave ‘vsrkava’ fizične dobrine za svoje preživetje in duhovne dobrine za postopno razumevanje samega sebe in sveta okoli sebe. Primitivni človek, ki je živel v harmoniji z naravo (čeprav to ni bilo vedno harmonično in idealno, a je bila edina možnost, ki mu je bila poznana), ni bil duhovno razdvojen. Skica na levi predstavlja kontinuiteto duhovne povezanosti z naravo (z Bogom, ali kakor koli je pač človek pojmoval naravne sile). Skica na levi predstavlja preroka, ki je bil od nekdaj duhovno razdvojen (dve korenini, dva vira duhovnosti (modra voda)). Izmed teh skrajnih možnosti se je izoblikovala tretja, združevalna možnost, ki je vir kreativnosti in napredka človeške civilizacije.

Recimo, da se črka E nanaša na besedo EL- Bog. Na desni strani sta dva ”sprejemnika” ki vskrkavata duh sedanjosti in preteklosti. Na levi strani pa so tri cevi, obrnjene proti goli, nekoliko noseči ženski figuri, ki drži eno roko v zgornji, drugo roko pa v spodnji cevi, s srednje cevi pa ji piha zrak (duh) v obraz. Napis poleg nje se glasi: OTCHDY, ki bi ga lahko v slovenščini prevedli kot O(T)ČEDI (clean!) ali OTČE DJ (OČE DAJ – Father give).

Tridelna cev v obliki črke E bi lahko pomenila tudi TROJICO, ki je bila poznana že v avestanski religiji in je postala center krščanske vere.

Izraz OČEDI je vsekakor najbolj primeren, če smatramo žensko figuro za Pitijo, ki se je morala pred prerokovanjem temeljito očistiti in je morala biti tudi sicer zelo učena, kot je zapisal Plutarh.

Naprava, v kateri stoji, predstavlja posodo na podstavku, v katero bi lahko od spodaj prihajali hlapi iz podzemnega potoka, ki bi jih med prerokovanjem vdihavala in dosegla hipnotično stanje, ali božansko moč in duhovno prerojenje. Da gre za mistično duhovno delovanje, nakazuje tudi slika na zgornjem delu lista, ki izgleda kot veja z »očesci«, ki lahko na novo požene, kot na primer veja oljke ali trte, ki sama iz sebe požene novo mladiko. Na podoben način preroške besede vplivajo na prihodnost, ker omogočajo duhovno prerojenje.

Napis nad žensko figuro na levi se glasi: DARČDAR. To bi lahko v slovenščini brali na več načinov. DA RČ DAR (da reči dar – give words gift), ali DAR Č DAR (dar če dari – gift if you give).

Podstavek, na katerem prerokinja stoji, se zgoraj razširi, kar pomeni duhovno rast in povezanost s črko E (Bogom) na eni strani, na drugi pa z naravnim, zemeljskim stikom.

Če tej interpretaciji dodamo še napis pod cevjo, dobimo še novo interpretacijo, vse pa se nanašajo na darovanje in zdravljenje.

DA RCH DAR – DA REČ DAR – give word gift – give gift of words

DAR CH DAR – DAR Č(E) DAR(I) – gift if (you) give

OLKCHS – OLKČS – olekčiš – olečiš (you heal)

Napis torej pomeni »zdravilni dar besed«, kar pravo preroštvo v bistvu pomeni. Take zdravilne besede prerok dobi ob premišljevanju svojega lastnega življenja, od svoje kulture in od univerzalnega koncepta Boga, tako da pravi prerok lahko govori v imenu Boga in daje ljudem v duševni stiski navodila in jim lajša anksioznost. Strah pred neznanim je najpogostejši vzrok anksioznosti.

Simbolično očiščenje prerokinje v delfijskem svetišču bi lahko pomenilo duhovno čiščenje – introspekcijo, tako da lahko sama svojo modrost, ki jo je nabrala iz raznih virov, preveri in aplicira na druge.

Na drugi strani veje, ki se kot lok razpenja na vrhu besedila sta spet dva napisa ob figuri suhega moškega. Vejo lahko interpretiramo kot »živo« vejo trte, ki še vsebuje rastlinski sok, kar nakazuje modra barva na koncu veje.

Zgornji napis na desni strani je torej povsem jasen in ga lahko preberemo samo kot DOTEDY – kar v slovenščini pomeni DOTEDAJ (until then); če bi besedo razdelili, pa bi lahko dobili D OTEDI – DA OTEDI (da otmi, da reši – that you save).

Pod vejo pa je napis S ORAL, kar ne bi mogli drugače prestaviti v latinske črke, v slovenščini pa bi to lahko prebrali in prevedli na več načinov:

S ORAL – SI ORAL – SI MOLIL (iz Lat. ORA – molitev, pridiga)
S je pogovorno za SI (you did).

Besedo ORAL bi lahko danes razumeli tudi kot oral (was ploughing), vendar je bil za to v narečnem govoru izraz ARAL, pozneje za časa Koseskega je bil v literaturi uporabljen izraz ORATAR, ki pa je pomenil orača na literarnem področju.

Torej je v tem primeru najbolj logičen prevod slovenska adaptacija latinske besede za molitev.

Če si zamišljam premišljujočega srednjeveškega meniha, mi je povsem razumljivo, zakaj bi molitev povezoval z grškimi preročišči. Namreč, v času duhovne razdvojenosti je bila v srednjem veku močno razgibana mistična dejavnost, ki se je manifestirala v pravi krščanski mistiki, pa tudi v različnih herezijah, proti katerim sta se borili tako vzhodna kot zahodna krščanska Cerkev in sta si s krutim zatiranjem »heretikov« obe kvarili ugled, ker so bili med preganjanimi »heretiki« tudi pravi mistiki.

Figura na zgornji levi strani izgleda kot suhljat moški, ki prejema življenjski sok iz trtine ali oljčne veje, pomeni simbolično umirjenost in prerojenje. Namreč, oljka in vinska trta sta znani po tem, da se sami razraščata in poganjata nove sadike, obenem pa lahko dosežeta tudi zelo veliko starost (trta v Mariboru je stara že več kot 400 let). Prav tako sta trta in oljka poznani kot ‘sveto drevo’, ker dajeta ‘zdravilen sok’ (vino, oljčno olje), ki se že od najstarejših časov uporablja za verske rituale. Tekočina, ki prihaja iz veje, predstavlja magični življenjski sok, ki daje rast drevesu in sadežem, in je torej osnova  vina (ali pa oljčnega olja).

Postava moškega nakazuje fizično šibkost in izmučenost, kar pri prerokih ni bila redkost, na kar je opozoril že Plutarh.

Celotna veja vsebuje tri sveta števila: sedem, pet in tri. Če ne štejemo skrajnih dveh, ki po Plutarhovi interpretaciji predstavljata neznano preteklost in neznano prihodnost, ima veja pet odrastkov, ki jim v slovenščini pravijo očesca.

Oglejmo si napise, vključno z napisi na skrajni levi in desni, ki sem jih že razložila:

OLKCHS – OLEKČIS, OLEČIŠ – ZDRAVIŠ (heal)

OTEDY – OTMI (od OTETI) (save, protect)

Ti dve besedi izgledata, kot da predstavljata enak pomen: zdravi in rešuj.

OTORK – izgleda kot napačno zapisana beseda OTROK (child). Bolj verjetno pa predstavlja samostalnik iz besede TOR (trgati), kar bi lahko bil Voynichev izraz za utrgano vejo, ali tudi za obtrgati. V refleksiji na svetopisemske prispodobe, še zlasti pri gojenju trte, je obtrgavanje vej zelo pomembno, ker sicer trta »podivja«. Podobno je z vero. Če razumemo vero kot proizvod »božjih vinogradnikov« (prerokov, mistikov, ki jim je dana božja beseda), obdelava trte pomeni očiščevanje vere in odstranjevanje nerodovitnih, podivjanih vej (heretičnih in drugih idej, ki kvarijo kulturo in moralo, odpravljanje napak, ki vodijo v anarhijo). 

OTOL – od glagola OTETI (save, protect)

DCHDY  – D(A) Č(E) D(A)J – That if (you) give
V dolenjskem narečju je bila v uporabi ta čudna kombinacija besed še sredi 20. stoletja. Lahko bi bilo tudi DIČITI (slaviti).

SOROL – S 0ROL – (z molitvijo) – with prayer (ORA- Latin for »pray«)

Če veja predstavlja vejo trte, ali vejo oljke, gre v obeh primerih za magično moč soka – pri oljki za olje, pri trti za vino – ki je povezana s preroštvom.

Kot vsa živa bitja so ljudje del narave in jih je treba kultivirati, kot trto ali oljko.

Celotno sporočilo bi lahko razumeli kot moto mirovnikov, umetnikov in prerokov: zdravi, varuj in rešuj, obtrguj (izločaj, odstranjuj napake), tudi če ti daje bolečino.                   

Verjetno tudi ni naključje, da je avtor slike postavil kot nasprotje moškega in ženske ter da je narisal različno obliko posode. Tudi ta ilustracija me spominja na Kempfov izraz »noga ljubezni«. Ne vem, kako se je glasil latinski original, zato ne morem reči zagotovo, da je moj prevod pravilen. Lahko bi šlo tudi za stopalo, ki je po Kempfu »zasajeno« v zemljo in ga druga »noga ljubezni« lahko povleče za seboj. Le na ta način bi lahko razložili čudne posode, v katerih stojita človeški figuri. Moški na desni strani ima »dve  korenini, ki se pri njegovih nogah združita. Glede na barvo bi lahko predpostavljali, da gre za zemeljske korenine. Duhovno hrano (ki jo ponazarja modra barva), dobiva od ritualnega posvečenja.

Figura spodaj kaže modro tekočino, kar bi utegnilo pomeniti ritualno očiščevanje z vodo (krst), ki skupaj z duhovnim presvetljevanjem vodi v napredek civilizacije s pomočjo tistih, ki živijo za prihodnost, ne samo za sedanjost, ki je minljiva. Napis spodaj se glasi: OTOLAMO, ki izhaja iz glagola OTETI in pomeni OTMEMO (REŠIMO – we save). Besedo bi lahko prebrali tudi kot OTALAMO, kar v narečni slovenščini pomeni PODELIMO (we share). Luskinasti vzorec, ki ga najdemo v številnih Voynichevih risbah in izgleda, kot da predstavlja množičnost, bi lahko razumeli kot množičnost posameznih prerokov, ki skupno tvorijo seme za prihodnost.

Na levi strani je ženska figura, ki dobiva duhovnost od ritualnega posvečenja, pa tudi iz duhovnih korenin (modra barva), ki izhajajo iz ene same korenine materinske ljubezni, ki se v toku zgodovine dopolnjuje.

Posoda, v kateri stoji ženska, ima dve korenini in izgleda, kot da je razpolovljena in da druga polovica predstavlja čisto duhovnost, ki se razliva na množico (če vzorec smatramo za množino ljudi). To bi bilo poslanstvo materinsko-navdihnjenega preroka ali mistika.

Tudi v tem vidim Kempfove reformne ideje, da bi v Cerkev vpeljal več ženskega duha. Kartuzijanci so bili izredni častilci Marije. Kult Marije je bil za slovenski narod zelo pomemben. Prav tako je bil pomemben za slovenske pesnike in pisatelje, ki so v njej videli poosebljeno materinsko ljubezen.

****UVODNI PRISPEVEK O PROJEKTU SLOVENIJA/SLOVENŠČINA: https://voynichslovenianmystery.com/?page_id=56

******SEE INTRODUCTION ARTICLE OF THE PROJECT VOYNICH MANUSCRIPT SLOVENIAN MYSTERY EXPLAINED AT: https://voynichslovenianmystery.com/?page_id=9

********BASICS: https://voynichslovenianmystery.com/